Select Page

Zavem se, da je čas. Da grem domov. Bliža se pol dvanajstih zvečer in ne, nisem obsedela na stadionu, kar bi bilo sicer čisto meni podobno. Podaljški so mimo. Tekma je mimo. Par nalivov je mimo. Tudi bliskov.

Avto Jarc je predstavil avto direkt za nas male.

Grmenja. Na igrišču šele. Gospod na desni je sredi tekme rekel, da še nebo joče z nami. Po tem se je presedel, ker je nanj padal dež. In ne, nisem se preselila v nižje vrste, ki so šle po tribuni gor zaradi dežja, v 17-ti vrsti sektorja C5 toči streha. Kot še marsikje drugje.

Zastave.

Če ima streha majhne luknje, jih je imela tudi naša tekma. A kdo gleda luknje, kdo išče senzacionalnost z brezpredmetnimi naslovi? Kdo išče napake za klike in prepoznavnost?

Gospod s triki. Merti.

Tisti, ki verjetno sam potrebuje pozornost. Morda samo gnev in še večjo jezo? Za mene je že meja na sovražni govor.

Golman je malo zavil po svoje.

Ker včeraj je bil večer, ki ga ne bomo pozabili. S strani nevtralnega navijača je bil večer, ko smo se res imeli noro. Z vseh pogledov.

Prva enajstka.

Sprehod med prijatelji južne ploščadi, srečanje s prijatelji na poti na severno ploščad, dolge in široke debate na vzhodni ploščadi.

Pogled na ono stran.

Helo moj sedež. Pogrešala sem te.

Skupinska.

Ogrevanje, prihod na igrišče. Gremo.

Kapetan se je pogovoril.

Prve minute so važne. In dobre so. To je fuzbal ko verjameš napovedi prijatelji. Tri nula bo. To jih bomo razbili.

Pogled.

Dvomljivo ga gledam in pri 1:3 za predstavnike Luksemburga se dvomljivost izkaže za realnost, čeprav ves čas poudarjam en sam stavek. Damo še enega, dali bomo še enega.

Veličastna.

Zgodi se. Po golu za ena nič Markota K., za zmanjšanje poskrbi Jan, za izenačenje poskrbi stroj s Krekove, Ivan.

Pogovor s sodnikom. Seveda ne zadnji.

Podaljškov ne bodo zmogli rdeči, pravim. Nam, tokrat belim, se nasmiha tretji krog. Nasprotnik je vidno utrujen, medtem ko vijol’čna četa po vmesnih šokih igra kot da je komaj stopila na igrišče.

Vse najboljše, Viole!

Zavlačevanja, neustrezna kaznovanost, napake sodnikov se vrstijo kot kaplje dežja in vsi živi predmeti, ki so jih »navijači« vzhoda pripravljeni vrečt v nekoga ali samo na nekaj.

Zavezovanje.

Tekma je nervozna ko pes, kletvic in gest ni videt konca, podaljšek pa je zahteven, saj se utrujenost pozna na vsakem ovinku.

Avtek za poškodovanega gosta.

Ko se derem, da bi želela Skuko v igri, fant pride. In kaj se zgodi? Ja penal nad Skuko, ne. Kaj pa te. Bil ni bil. Kaj je bilo in kaj ni bilo. Res mi je enkrat za spremembo ravno.

Po golu številka tri.

Jojo gre na penal. In penal zadene tak, kot je treba. In ja, ker je penal v zadnji sekundi, je tekme konec.

Taktika za penal.

Cel stadion vzklika njegovo ime ob golu, veselja ni videt konca in na srečo nikjer nobenega navijača, ki bi vletel na igrišče. No, tu pa smo z izkušnjami več let pred vsemi.

Poštenost.

Premočeni zaploskajo publiki in čas je, da se spravimo s stadiona dol. Seveda nas morajo za to vljudno prosit. Ker pač te pa bomo šli.

Kartoni so padali vidno prepozno.

Na severu je kot zmeraj pestro. Na srečo ne dežuje, moja legenda med dežniki me čaka. Mislim, da me bolj čaka kot jaz včasih bus na Šarhovi. Čeprav je že veteran, sem vesela, da ga nihče ne želi imeti in da se vedno vrača k meni domov.

In potem se je začelo.

Pozdravimo in zaploskamo par igralcem, pade nekaj krasnih besed in fotografij. Prijaznost in ljubezen, predvsem pa medsebojno spoštovanje med nogometaši je izjemno nalezljivo. Vreme še nekaj minut čez polnoči zdrži, pol pa nas prežene vsakega na svojo stran.

Golman, ki je zavlačeval, je obstal.

Preveč lije za kakršnokoli marelo in poslovimo se. Danes.

Prihiteli so z vseh strani.

Za včeraj. Ko smo trepetali. Ko smo se smejali. Ko smo se za glavo držali. Ko smo upali. Ko smo verjeli. In ko smo bili srečni. Srečni smo bili. In zaslužili smo si tretji krog. Tako zelo smo si ga zaslužili.

Končni rezultat.

Bravo fantje za to izjemno tekmo, hvala za te prečudovite trenutke, hvala za garanje do zadnje sekunde. Hvala. Nebo je na koncu jokalo od sreče.

Mitja je zadovoljen zapustil sveto travo.

Bil je večer preobratov, obratov, bil je to večer, ko je v naših srcih ne glede na vse, spet sijalo sonce.
Hvala vsem, ki ste prišli, prihajate in ostajate.

Sreča.

Preden hitim po ploščadi me prijazen gospod vpraša kdaj bo vijol’čna kri. Koliko mi to pomeni vedo tisti, ki jim pol to v eno razlagam.

Pozdrav jugu.

Čez točno mesec dni bo prvi dan. Kako mine čas. Do 12-te akcije. Pridite in pomagajte. V teh časih je to najbolj pomembno.

Sije sreča v očeh.

In če bo prošnja, moja osebna prošnja uslišana, bo nedeljska tekma prestavljena. Če ne pa se vidimo v nedeljo v Fazaneriji. Letos na gostovanju še nisem bila. ?

Debate.

Želim vam lep in uspešen vikend. Mogoče pa se kakšno jutro znova srečamo na Piramidi. Nikoli se ne ve.
In za konec še čestitka, čestitk. Drage Viole, vse najboljše za 34. rojstni dan. Koreografija je jemala sapo. Bravo za navijanje!

Lepa Sven in Max. Prijazna šele.

Z nasmehom. Norka med posebneži.

Selfi by Katja S.

MalaMo. :*