Te dni, bi mi lahko rekli…vijol’čna pohodnica. Skozi čas. Življenja. Potovanja. Spoznavanja. Premetavanja preteklosti in iskanja prihodnosti današnjega dne.
Ko sem si danes po gostovanju privoščila kosilo in kavico, me je gospa vprašala če bi še kaj. Sem ji rekla ja, potrebujem pet ur spanja. Ostalo bom pa že.
A je vredno. Čeprav sem prišla od ženske, ki je bila Duracelka, zdaj pa bi le-te potrebovala. Za mano so naporni dnevi, ki pa bodo čez nekaj tednov zagotovo pozabljeni, saj nas čakajo novi izzivi in predvsem širša prihodnost. Lahko tudi daljša. Kakorkoli bom vzela dan in moje poti.
Zgodaj sem vstala in se veselila današnjega dneva, čeprav je bila jutranja rutina nekaj zablojenega, a veselila sem se tekme v Šiški, ki ima za mene res številne pomene in ogromno krasnih in tudi manj krasnih zgodb.
Na koncu smo bili ekipa štirih in imeli smo se res fajn, čeprav smo se na stadionu vseeno porazgubili in se znova našli po tekmi.
Tekmi, ki je prinesla hot dog in vodo. Kot ena nora prispodoba za to res noro tekmo.
Prvi polčas. Rutinirano. Kaj si ti nor kaki polčas. Gol, gol. Gol. Kot da smo sami na igrišču. Lebdimo, norimo. Vse štima. Še enega. Bi. Res bi. Študiram seveda že o petardi. Hitro me zanese. Igramo dobro. Polčas je miren. Skoraj brezveze vse skup. Če samo Maribor igra. To bo enosmerni promet.
Čaka nas drugi polčas in veselim se ga. in pol res pade gol. Pa še en gol. Kar naenkrat je blizu remi, ker Bravo zadeva. In fajta dalje. To je borba. Na igrišču so čisto drugačni. Res da z menjavami, vendar igrajo. Borijo se, kot da jim je zadnja tekma in ni videt konca, da se ustavijo.
Trepetamo. Naenkrat si želimo, da bi se nekaj spremenilo. Pa se ne. Še vedno trepetamo.
A ta nori čas vendarle mine. Ker ta vedno prepočasi gre, ko se borimo in prehitro, ko izgubljamo.
Kot da bi bil drugi polčas voda. Ne, kot da bi nas nekdo zalil z vodo.
Oh, ta treznost. Z dodatkom modrosti.
A zgodba s srečnim koncem na koncu v spomine pripelje samo tri imena. Arnel. Marko in Max.
Pa res smo se imeli ful fajn. Pred tekmo. Med tekmo. Po tekmi. Pot je bila super. Bila sem ves čas res v krasni družbi. Veliko smo se smejali. Veliko novega sem se naučila. Spoznala. Res, eno res ljubih gostovanj.
In vse se je zgodilo po deveti uri. Spontano. Nepričakovano. Krasno.
Upam, da kmalu spet.
Bilo je lepo.
Hvala za zmago, hvala za te tri pike. Pa hvala za taka gostovanja.
V tem kaosu teh res napornih dni, kjer bi res rabila še pet ur, je to polek mojega jutranjega miru to nekaj najlepšega. A res lepo…uf, prihaja. In bližje je kot se mi zdi.
Mejota bo kmalu čakal nov pogled. Večji. Širši in na stran, ki jo dejansko že pozna.
Do sobote, prijatelji.
Hvala, ker dihamo kot eno. In hvala, ker smo skupaj točno tako popolni v svoji nepopolnosti.
Z ljubeznijo.
V objemih se topi utrujenost.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić