Vihar je samo začetek

Če me je kaj šport v življenju naučil, sta to dve stvari. Pomembna je pot, po kateri greš in ne cilj.

In pomembna so prijateljstva, ki jih stkeš skozi leta. Bodisi s športniki samimi, ali športniki med seboj, bodisi navijači med seboj ali s športniki kot takimi.

Vsi, ki me poznate veste, da sem lokalpatriot v vseh ekstremnih pogledih tega in da svoje mesto Maribor obožujem. Rada grem po Sloveniji in svetu, obožujem čudovite kraje in prijatelje v njih, ampak moj dom je samo v Mariboru.

Mogoče zato vse te športne prireditve, sploh ko se gre za huda rivalstva, jemljem veliko bolj osebno kot je treba in bolj čustvena postanem ko se gre za napačne odločitve in zgrešene točke.

Včeraj, ko sem peš pripešakala do dvorane Tabor (hvala Anita, minilo je prehitro), sem vedela da bo dolg in zahteven večer. Že prejšnji teden sem govorila o tem, da pač z denarjem vsega ne moreš kupiti. Ne samo, da ne vseh točk in sodnikov, tudi navijačev ne.

Če čutiš nekaj, si tam. Če ne čutiš, pač al te ni al pa boljše da te ni.

Tekme z nekoč gorenjskimi (a zdaj že lep čas ljubljanskimi) rivali so nekaj posebnega.

Ni videt, da mladost srečuje izkušnje in denar. Nasprotno. Vidiš surovo moč, ki išče luknje da premaga neizkušenost in včasih tudi naivnost, ki s tem preprosto pride.

Včeraj Tadeja ni bilo na sodih. Pravzaprav ga ni bilo niti na tekmi. Zato je bilo vzdušje drugačno. Nič sodov, niti bobnov. Trudili smo se, kolikor je pač šlo in navijali kolikor se je dalo.

Mladostna ekipa odbojkarskega kluba Merkur Maribor se je raztrgala. Te bombe so reševali in se borili in res so garali celo tekmo. Mogoče na trenutke rezultati niso videti tako, ampak za tako mlado ekipo je bil to en velik vihar.

Do raznih hudih tropskih vetrov še pridemo. A vse potrebuje čas.

V polfinalu lige Mevza so resda izgubili. Kar je pomembno mogoče samo danes. Bilo je včeraj. Nekega dne bo le spomin. Le izkušnja. Le misel, da ni šlo, ker nismo vedeli kako. Ker nismo znali kako.

Ampak ja, vsi vemo, da se je skozi leta obrnilo že toliko stvari in od ekipe, ki se je komaj sestavila, veliko ljudi ni pričakovalo takega napada na vrhove mednarodne odbojkarske scene, kaj šele državne.

Zato poklon, ekipa. Za borbo. Za željo. Za odnos do dresa. Do igre.
Poklon vsem, ki ustvarjate to ekipo. Ki jo delate veliko.

Težko je gledat določene zgrešene odločitve delivcev pravice in hudo mi je, ko vidim kaj vse naredi moč nekega imena. Boli me, ker mlade učimo poštenosti, na drugi strani pa jih tisti, ki bi jih morali nagraditi za poštenost, nagradijo z rumenimi kartoni.

In če kaj, me je objem kapetanov po tistem res močnem udarcu spomnil, kako lepo je, ko je prijateljstvo še zmeraj tu.

Na igrišču smo rivali. Starejša kot sem, bolj ugotavljam, da je treba ločiti nekaj točk. Da smo na igrišču lahko največji nasprotniki, a se hkrati spoštujemo in cenimo. Da se na igrišču in na tribuni obnašamo spoštljivo. In ko je tekme konec, smo prijatelji.

Zaradi hvaležnost in spoštovanja do igre same.

Z izjemami, se razume. Ki so obstale, ker so ostale. Ali preprosto odšle.

Hvala za lep večer. In hvala, ker odbojki dajete pravi naziv, dragi OK Merkur Maribor.

Se še vidimo ta teden.
Beremo po nogometno pa že jutri.

Z ljubeznijo.
Deklica burje.
MalaMo. :*