Select Page
Pa smo tu, kjer je toplo.
December se počasi poslavlja in fuzbalsko leto je končano.
Zdi se, da se je komaj začelo, pa se smo že tukaj, da pogledamo kaj vse smo to leto ušpičili, čemu nasmejali, ob čem smo jokali, kaj je bilo v tem letu tako pomembnega, da nikoli ne bomo pozabili.
Leto se je začelo res pestro.
Zahod. In 3krat bacili. 🙂
Za moj rojstni dan so se začele prodajat vstopnice za tekmo s Sevillo in evforija Lige Evropa se je nadaljevala. Kdo bi lahko pozabil rojstni dan NK Maribor, torte, nore koreografije in garanja za tako pomembno tekmo, kot je bila tista.
Nič drugače se ni nadaljevala ta domača s Španci, ko smo garali s koreografijo, imeli vijolčni prehod za pešce in kaj…remizirali s kasnejšimi prvaki.
Tekma, ko smo začeli z zgodbo “tretji polčas,” saj smo po tekmi pridno čakale nogometaše, jim čestitale, se fotografirale. Tudi peli smo dosti. Zelo dosti.
Začel se je to čas, ko si nismo mislile, da se bodo na severu rodila prijateljstva za življenje.
Domžale.
Tudi letos smo se ob obletnici spomnili našega zlatega komentatorja tekem, ki nam je prinesel toliko radosti in veselja in še zmeraj pogrešamo njegov glas.
Pomladanski del prvenstva ni prinesel kaj velikih sprememb, zabavali smo se, vozili po državi, eno tekmo smo pogledali v mrazu in bolni tudi na zahodni strani, saj so morali žabci odslužit kazen in nas ni bilo na tribunah v Ljubljani.
Do marca sem zraven nogometa uspešno podpirala še projekt moje srednje šole, ladjic, katere zaključne prireditev sem se udeležila v SNG Maribor in se še enkrat zahvaljujem za čudovit projekt, ki ga hranim za zmeraj.
To pomlad sem padla tudi v foto objektiv ene od agencij, ter si prislužila nagrado, ki sem jo izkoristila v vijolčne namene.
Viole so dobile svoj prostor na Lentu, nogometaši pa so maja prejeli še enkrat znova priznanja za najboljše v državi in se z nami veselili 12tega naslova prvaka.
Zadnja tekma nas je še posebej ganila, saj je na stadionu ostalo malo oči, ki se niso zarosile.
Da zaključi poglavje v našem klubu, se je odločil naš Dejan Mezga.
Na koncu smo se od njega poslovile, pofotografirale in mu zaželele vse dobro.
Še danes ga neizmerno pogrešam in upam, da je srečen pri naših sosedih v njegovi domovini.
wuhuu.
Kmalu po koncu sezone se je začela že nova.
V juniju smo, pred groznim Mejotovim (Mejo the maček) padcem posneli video za neverjetno akcijo Vijol’čna je ljubezen večna, odprli še bazo devet, ki se je na koncu izkazala kot fenomenale in smo se imeli res lepo, potem pa smo malo prevozili prekmurske stezice, da smo si ogledali nekaj prijatejskih tekem.
Evropska sezona se je v Mostarju začela skoraj polomno, vendar je bila povratna tekma dovolj, da smo se uvrstili v nadaljne tekmovanje. Človek se je spraševal kam to vodi, ko so fantje od nekod vzeli svoje adute in mi totalno zaprli lape.
2013 plus 2014 plus prvak.
In prišel je Maccabi in pokazali so svoj obraz.
To je leto, ko sem videla, z izjemo Ljubljane, čisto vse prvenstvene tekme, a niti enega evropskega gostovanja.
Denar je naredil svoje.
malo sem se reklamirala. 🙂
V času od Mostarja do škotskih prijateljev, smo pomagali ljudem v stiski, Katja se je poslovila od samskega stanu (in neverjetno zbirala podpise na severu), s solzami v očeh pa smo rekli hvala tudi Goranu Cvijanoviću.
Avgusta smo se polivali tudi s škafi (lepo si mi jo zakuhal, Aleš. :)) za dobrodelne namene, postali zmagovalci superpokala v Novi Gorici (uf, na vipu niti ni tak slabo) in se konec avgusta uvrstili, vsem presenetljivo, v Ligo prvakov.
Evforija na letališču je naredila svoje, jaz pa sem čakala s prijatelji na tistem dežju in v selfije vlovila nekatere čudovite fante, ki jih imam srčno rada.
September je za mene, ne glede na vse, najbolj pomemben vijolčen mesec.
Kljub hudim zdravstvenim težavam in hudim vremenskim muham, je 8. septembra šlo vse kot po maslu.
Vijol’čna kri za vse ljudi se je znova zgodila v klubskih prostorih NK Maribor in lahko se pohvalimo s 50 litri krvi in številnimi pogumnimi navijači, ki so nam pomagali naredit krasen, sončen dan. Ki so ga olepšali še od kapetana do trenerja, od čistilke do najbolj marljivih na klubu.
vzhod.
Tisti dan so navijači ponoreli in po ure stali v vrsti za karte za najbolj elitno fuzbalsko klubsko tekmovanje, jaz pa sem ji doma tak skrila, ter bila najbolj ponosna na svetu.
Od septembra do decembra smo funkcionirali na treh P frontah.
V prvenstvu smo na koncu s tekmo manj privihrali na mesto številka 2., v Ligi prvakov smo vsem trem nasprotnikom pobrali točke, poraz v Londonu dejansko ni bolel, remi z Angleži doma pa je bil slajši od riževe čokolade.
Evropske tekme so bile neverjetne, čeprav je izstopala sredinska, saj smo sedem ur garali za najlepšo kuliso na stadionu vseh časov.
Liga prvakov je bila v vseh pogledih izjemna in neverjetna in to, kar smo tu doživljali so bile sanje vsakega navijača in zagotovo tudi igralca.
Vmes smo se mučili z nasprotniki v domači ligi, kjer smo tu pa tam doživeli kak poraz, ki ga nismo pričakovali, a vendar se je rezultatsko na koncu vendarle zelo dobro izšlo.
V polfinale tretjega P (pokal Slovenije) smo se uvrstili, ko smo premagali dve ekipi, ki sta na prvenstveni lestvici na zadnjih mestih.
Odprli smo tudi bazo deset na Lentu, ki je neverjetno lepa in je vredno, da jo obišče vsak navdušenec našega kluba.
moja zlata Lidija.
Ne morem mimo tega, da sem se parkrat oglasila na meni ljubem Željotu, kjer sem gledala neverjetno B ekipo, ki je povozila vse kar ji je nasproti prišlo, kot tudi ne mimo tega, da smo bili vso jesen zelo humanitarni.
Z vami sem delila tudi blog o čajanki za ženske, katere se je moč udeležiti že to nedeljo, in je namenjena vsem ženskam, prispevek pa je kakšna igrača in kilogram nepokvarljive hrane. Dobrodošle, vse vijolice tega sveta. 
Mejo the maček.
Rokomet je še zmeraj moja velika ljubezen in se tekem udeležim zmeraj, ko lahko.
Ne morem mimo tega, da sem se udeležila vseh pristankov naših fantov na letališču, tudi ko nas je bilo pet po Zrinskem. 🙂
Luka je dobil StarPrint, Petar in Marcos sta obiskala mojo šolo…
…uf, koliko je bilo vsega tega.
Lahko rečem, da ko sem šla skozi pregled tega leta…nimam rečt druga kot to, da smo se neverjetno zabavali, se smejali, prevozili toliko krasnih kilometrov, se bojevali ali nam bo uspelo ali ne, bili smo kjerkoli nas je vodila pot, spoznali smo toliko novih ljudi, krajev.
ena letališka.
Zrasla so prijateljstva, ki se jih ne da opisat z besedami.
Deklice s klopce so dobile v mojem srcu posebno mesto in komaj čakam v soboto, ko upam, da se na klopci znova najdemo ob zaključku leta.
Leto je za nami, ko smo jokali ob različnih priložnostih in dali možnost svetu, da nas spozna.
FB NK Maribor je presegel magično številko 100.000 ogledov in v ponos nam je, da nas spremljate.
vijol’čno sveti se nebo
Kako bi lahko pozabili leto 2014, ko pa nam je toliko lepega dalo, toliko zmag, osebnih in nogometnih.
V vseh pogledih ga nekako ne bomo pozabili, saj smo ugotovili, da smo v očeh nakaterih vredni več kot priznajo in da smo lahko ponosni vsi na to kaj počnemo v življenju.
Tudi ta blog je presegel magično številko 100.000 ogledov.
Blog, ki je tako moj, da ga zdaj berejo že vse generacije, ves svet in je priljubljen po številnih gospodinjstvih po Sloveniji.
sprejem nogometašev na trgu.
Zahvala vsem bralcem, ki klikate, ki mi pošiljate lepe misli in želje, vsem, ki ste z njim in vsem vam, ki ste prebrali to zgodbo leta 2014.
Če sem kaj pozabila, me spomnite, da dalje obujamo spomine.
Zagotovo sem koga spregledala, oprostite mi za to.
VSE NAJBOLJŠE, MOJ NK MARIBOR ZA 54. ROJSTNI DAN!
In ker vem, da je to samo začetek le še…
…se beremo.
Vse najboljše!
Rada vas ima.
Mala Mo. :*