Virtuoz odbojkarske simfonije

Ob poslušanju glasbe premagujem zadnje metre na blatni Kalvariji, ko mi sredi tiste res neprijetne strmine zazvoni telefon. Poslušam glas na drugi stran. Svoje sporočim še naprej. In še preden sem doma, že razmišljam, če je baterija na fotoaparatu polna in da ne smem pozabit polnilca za telefon.
Verona, prihajamo.

Ob 10h se naša pot odpelje proti čudoviti Italiji. Pet ur od doma sicer ni bilo sonca, a nikogar niso motile dežne kaplje. Ne ko smo prispeli, ne na ogledu mesta. Niti ko sva hitela k Juliji in njenemu balkonu. Ne ko se nam je izmuznil globus. In ko sem plazila po tisti ograji z mehkimi nogami kot na Piramidi ko je led.

In potem smo prišli. Z rolicami in nasmehom. Zaželimo srečo in se po vseh ulicah in s spomini na najstniške dni pripeljemo pred dvorano PalaOlimpia. Z bobni. Kak pa drugače.

Fantastičen sprejem. Očarana sem. In seveda. Lačna. In pridem v raj s hrano. Spoznam res izjemne ljudi. Prijaznost na vsakem koraku. Pa normalno da sem zletela na štengi pri wcju. Na obrazu se je videlo ene od navijačic…njeno sočutje. Verjetno je tudi ona prvič zletela. Pa tudi če ni, malo je neslo.

In me pol pripeljalo na tribuno. Krasna tribuna. Čudovito vzdušje.

Dobim še namig za pripomoček. Bobni so pripravljeni. Transparent tudi. Organizirani navijači tudi. Levček je tak lep, da bi ga kar božal. Ogrevanje se konča in začne tekma.

Moja prva tekma v odbojki na tujem. In to v Italiji. Hramu svetovne odbojke. Kjer so zbrani odbojkarji, ki so svetovna klasa. Svetovni, evropski prvaki so med njimi. V višino visoki tudi 220 cm. In pol mi rečejo, da sem majhna zraven njih.

Moč, surova moč. Znanje. Energije. Tudi če se je izgubil niz, sta Tadej in Pero norela. Razbijala. Pero je bil vsepovsod na štengah. Kaka energija. Kaka ljubezen. Rok vzpodbuja publiko.

Derem se »ajmo mali« in se sprašujem kaj sem pol jaz. ? Ponosna sem. Na vsak njegov dotik žoge, na vsak premik. Med temi velikani je.

Pa še 21 let nima. Fant, ki se še danes enako veseli vsake točke kot takrat, kot sem ga prvič srečala. Čeprav se zdi, da je zdaj še bolj srčen. Ponosen. Tako vesel. Tak garač. Ima ekipo, ki je močna. Vztrajna. Zahtevna do sebe. Publiko ima na svoji strani. A ni dovolj. Tekma se konča s porazom po petih nizih.

Pokalna tekma, zanje res izjemno pomembna, se ni izšla po njihovih željah.

A to je bila tekma. Ki je trajala zagotovo več kot dve uri pa pol, več kot 2500 gledalcev je veronski areni imelo kaj videti. In bila je to tekma, ko sem skozi tekmo spoznala, da je Rok res v varnih rokah. Naš fant, ki je virtuoz svoje ljubezni. Odbojko nima samo v krvi in genih, ima jo v srcu. In obožuje jo kot ona obožuje njega. Je fantastičen v svoji želji in borbi se do zadnje točke.

Nepopustljiv, a zmeraj borec. Publika v Italiji ga preprosto obožuje in tudi on ji to zvesto dokazuje. Z njim se želijo fotografirali vse generacije in s solzami v očeh sem spremljala njegov sprehod med navijači.

Bila sem ponosna, kot da bi ga poznala že celo življenje. Na tekmah so njegovi prijatelji, ki ga vzpodbujajo v dobrem in slabem. Zanj navija njegova velika družina, ki ga preprosto obožuje. Oče Peter (no, Pero) je na tribuni kot tornado. In to ata. S tako močjo in željo. Dvigne vse. In pol je na tekmo vzel še naju dva.

Ampak jaz sem bila bolj ustvarjalka spominov. S Tadejem sta tandem, ki bi si ga želeli imet številni navijači. Njuna energija je preprosto moč. S svojimi bobni kažeta, da ni konec dokler ne pade zadnja žoga, semafor ne pokaže, da je konec.

Sodnica ne zažvižga še zadnjič. In čeprav nisem komentatorja razumela čisto nič, sem čutila njegovo energijo.

Če me je Verona česa naučila, je to, da ne rabimo govorit enakega jezika. Ker smo si dejansko vsi enaki, ko se gre za ljubezen do športa. Če pride majhen fantek do bobnov, ali pomaga maskota levček, ali pa se po enem od nizov oglasi oče z majhno deklico. Kako krasna sta. Sramežljivo stopi do Tadeja, ki je navdušen nad njo kot ona nad njegovim delom. Prečudovit prizor. Midva z njenim očem pa oba klikala, da bo to ostalo za zmeraj. Energija. Ljubezen. Ko je odhajala, so se ji nabirale solzice. Želela je ostati.

Tudi mi smo. Čeprav je bil dolg dan, sem si želela, da bi to tekmo podaljšali samo še za malo. Za malo. Da bi videla njegov nasmeh. Ne njegovo bolečino po tekmi. Ko nas je objel. Ko je sprejemal prošnje za fotografije, avtograme. Prišla je tudi deklica z darilom. Kakšni prizori. Kakšna sreča.

Roki je na varnem, Mo. Res ga imajo radi. Tako zelo ga imajo radi in nekaj najlepšega je to. Porazi so sestavni del športa in ni lahko po takšnih tekmah. Vendar še vedno in vedno bom trdila, da dokler imaš navijače, imaš vse. Ki stojijo ob tebi tako ali drugače. Ki te obožujejo.

Kot Roka in njegove soigralce. Mlado ekipo, ki se bori z velikani. V Italiji pač ni slabe ekipe v prvi ligi. Pač ni. In veš kaj imaš na drugi strani. Edino kaj moraš verjet, da zmoreš. Preprosto zmoreš. Mogoče ne prvič, ne drugič. Da se. Preprosto se da. In še bo. Prihajajo nove priložnosti in prihaja novo leto. Nov čas.

Zato, čeprav je bilo resnično težko, sem bila tako ponosna na tega našega zlatega Mariborčana. Tega prekrasnega fanta. S tako krasnim srcem, čudovito dušo. S tako skromno željo po igranju odbojke. S tako pozitivno energijo. Tako prijaznega, srčnega. Tako čudovitega.

Težko je najt superlative za osebo, kot je Rok. Nekje sem mu v enem trenutku rekla, da je kot Marcos Tavares. Preprosto nikomur ne reče ne. Vse pozdravlja. Ekipa naredi že en krog, on pa še nekje zadaj dela selfije. In tudi ko se tu konča nekje na poti sreča otroke, direktorje, navijače. Nikomur ne reče ne.

Vse pozdravi. Vseh je vesel. Preprosto je Velik. Pa še 21 let nima. Ni samo odbojkar svetovnega formata in čaka ga še veliko učenja, veliko novega znanja. Svet je izjemen, samo poglejte na kak globus, in on je na tem svetu naredil zelo veliko razliko v odbojki. S svojo osebnostjo, s svojim odnosom do odbojke, športa in ljubeznijo do življenja.

Rok je vzor vsem mladim po svetu, ker je garač. Ker ve kaj si želi in ne odstopa od tega.

In preprosto je ostal preprost. In ostal je hvaležen v tem kar postaja.

Ko sem korakala proti kombiju in potem hitela slikat še dvorano, sem se večkrat zahvalila. Za to krasno srečanje. Za to krasno vabilo.

Ko smo se zjutraj vračali proti domu, sem med dežnimi kapljicami še naprej iskala vtise in vpijala vse te prelepe dele mesta in predvsem pa se zahvaljevala za vse krasne trenutke prečudovitega in nepričakovanega izleta v Verono.

Hvala vsem. Za vse.
In hvala Pero. To je bilo wuhuuuu. Upam, da drugo leto spet. Sonce bom dala na ramo, če bo treba.
V srcu pa ga imam tak zmeraj.

Res se ne da opisat. To preprosto moraš doživet.
Naj bo novo leto točno takšno. Doživeto. Hvaležno. In skromno.

Z ljubeznijo.
Prva oboževalka. In ja, tudi največja.
MalaMo. :*