Če je konec nov začetek. Če je slovo želja po novem snidenju. Če je jutro, da pride dan. Če je solza, da pride nasmeh. Če je vijol’čno, da pride naslov prvaka. Potem je danes srečen dan.
Končuje se neko obdobje, ko smo pisali, risali, ustvarjali in živeli. Videli, čutili. Bili mi.
Danes, ko vlečem eno dolgo črto na koncu res zahtevne sezone, sem še eno leto znova hvaležna. Za vse kar je bilo, kar je in kar bo.
Ne bi rada preveč gledala nazaj. Ne bom pisala o vsem kar sem že vse napisala. Ne bom se spraševala in iskala nekih novih odgovorov.
Minulo sezono sem videla v živo štiriintrideset tekem prve lige in pokalno tekmo, kvalifikacije za konferenčno ligo. Videla sem ljudi jokati od sreče, videla sem nešteto objemov, selfijev in krasnih zgodb. Videla sem tudi ljudi na tleh, videla sem ljudi v bolečinah. Videla sem krivico. Videla sem tudi veliko pravice. Videla sem udarce, ki niso postali kartoni. Videla sem roke, ki so bili pač del nogometne igre. Videla sem jezo, srd in bes. Videla sem nepotrebne provokacije. Videla sem učinke in nobenih sankcij. Videla sem polomljene stole. Videla sem napačne šale na odru. Videla sem pivo na napačnih mestih. Videla sem pivo, ki bi moralo biti voda.
Doživela sem premočena igrišča in nesrečne poraze. Videla sem zagotovljene zmage, ki so postali remiji. Videla sem zmage, ki so bile prigarane. Videla sem poraze, ki so me boleli.
Čakala sem na številke objeme, podpise in fotografije. Bila s prijatelji, neznanci in številnimi navijači nasprotnih moštev. Videla sem vse prvoligaške zelenice in trpela skupaj z vijol’čno družino.
Spoznala sem številne nove vijol’čne navijače ne samo na tribunah, tudi na ulicah, v nakupovalnih središčih in na bencinskih servisih. Z ekipo sem vztrajala v dobrem in slabem in verjela do konca. Čeprav nam zmeraj ni bilo lahko, smo zmeraj stopili skupaj in hvaležna sem, da nismo nikoli nehali verjeti.
Navijali smo na kikse nasprotnikov in ciljali višje. Padli smo nizko, pa smo zrasli. Bili smo skoraj prvi, a na koncu bili prvi.
Izgubljali trenerje in dobili genija.
Poslavljala se je Legenda. In potem smo jokali. Ob slovesu številke 9 in novem imenu zahodne tribune. Ob prihodu Kapetanovih staršev in izjemnih trenutkih, ko je igral s svojim sinom.
Na zadnji tekmi smo se na koncu našli pod tribuno. Objeti, veseli in srečni. Končno.
Samo mi vemo kolikokrat smo jokali skupaj in samo mi vemo kako je, ko te infuzija loči od naslova prvaka.
Prišli smo do točke, ko smo rekli, da je končno prišel spet čas za nas in občudovali smo nove šampijonske majčke in posebne nalepke na pivu Laško.
Mali, starejši bratec v flaški je dobil večjega, mlajšega.
Naučili smo se, da moramo držati distanco in predvsem da moramo še enkrat znova biti hvaležni. Za vse kar nam je bilo dano, za vse kar smo izgubili, da smo dobili nazaj. Za vsa odrekanja. Za vse kilometre, za vse metre in za vse, kar se je zgodilo. Z razlogom.
Čeprav določeni razlogi res niso bili potrebni. Razumem vse, ampak ne razumem, zakaj se nekateri preprosto ne morejo veseliti, uživati v trenutkih sreče in se imeti fajn? Zakaj je potrebno vse skupaj spraviti na nizki in podli nivo? Videla sem vse. Res sem videla vse. Preveč sem videla. Pa ne bom rekla samo zadnja dva kroga, ampak tudi ostale kroge. Ne razumem, ne sprejemam in tudi ne odobravam. Če imate radi svoj klub, zakaj mu želite škodovati? Res bi rada vedela, zakaj?
Kot bi rada vedela, zakaj je krivda zmeraj enosmerna, zakaj se ne preveri dejstev, zakaj se vse govori pavšalno, banalno, na pol? Zakaj se o vsem piše tako nepreverjeno, zakaj se o vsem piše tako kot da niste sploh bili tam?
Aja, saj res. Niste bili. Videli ste po tv ekranih. Kar so vam želeli povedati. Pokazati. Kar ste slišali od soseda sosede in kar je namigoval še en drugi ekran.
Če si kaj ob koncu te ene posebne, »Tavaresove« ere želim je to, da bi mu bili vsi skupaj bolj podobni. Bolj pristni, bolj unikatni, bolj iskreni. Bolj hvaležni. In bolj predani. Da bi, tako kot je on, delali s srcem in s trudom. Da bi prišli prvi in odšli zadnji. Da bi se čemu odrekli za nekaj res boljšega in da bi pokazali toliko želje, volje in energije, kot jo je on na igrišču.
Želim si v novi sezoni več kvalitetnega materiala. Na vseh področjih. Želim si več razumevanja. Želim si tudi malo več spoštovanja. In predvsem si želim, da bi se imeli bolj radi. Da bi vsi skupaj, cela nogometna družina, bili bolj povezani. Da ne bi ostalo pri tej izjemni vijol’čni familiji. Ki ima posameznike, ki vanjo ne spadajo. Vsi imamo nekoga takega, ki ga nočemo. A smo ga sprejeli. Ker pa nismo vsi isti, bomo kazen za to znova plačali vsi. Vedno jo. Ni prva. Ni zadnja. Vendar kdo sem vendarle jaz, ki v daljavi opazujem vse skupaj in se sprašujem zakaj je to treba in potem poslušam, da ne razumem, ker je to vendarle vse skupaj del enega slavja?
V resnici nimam pojma, če sem iskrena. Ker bolj kot razmišljam, večkrat ko se zalotim, da bi razumela, mi to ne uspe.
Zato sem se odločila, da bom v novi sezoni še vedno ponosno branila vijol’čno barvo. Če kaj, sem se v minuli sezoni na enem specifičnem intervjuju naučila, da zmorem več, kot si mislim. Še naprej bom hodila v najlepših oblačilih, čeprav vem, da bo zaradi tega moja pot veliko težja.
Ponosna sem na klub za katerega navijam in na to kdo sem in kaj sem. Dobila sem toliko izjemnih trenutkov, spoznala neverjetne ljudi. Pa ne samo iz Slovenije, tudi širše. Hvaležna za vse, ki so kdaj oblekli ta res zahteven vijol’čni dres in vse tiste, ki znate vse kar je vijol’čno, pravilno slovnično napisat.
Bila je nepozabna sezona. Po tistem slavnem dnevu z infuzijo, sem spet lahko prijela v roko ta velik pokal. Seveda ne sama, tudi tokrat je stal ob meni nekdo, ki je sprejel to mojo norost, ki jo sprejema kot nekaj normalnega.
Hvala vsem, ki ste me varno vozili na vsa gostovanja sezone, vsem, ki ste nama omogočilo to sezono, hvala vsem, ki spoštujete sočloveka in hvala vsem, ki se borite.
Hvala bojevniki, hvala Marcos Tavares. Pogodba bo čez par ur postala nova zgodba.
Z veseljem odpiraj nova vrata in uživaj v novi vlogi. Kot na prejšnji poti, bomo tudi na tej za teboj pogumno stali s tabo.
NK Maribor, v srcu. Zmeraj. Za zmeraj.
Naj bo to le še…na zdravje. Na nove, lepe in najlepše spomine.
Najboljše šele prihaja. In dokler smo skupaj, nam nihče nič ne more.
Z ljubeznijo.
Pogumna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić