Hvala NK Maribor, iz srca hvala, ker smo si zadnjo pripravljalno tekmo lahko ogledali na naši najljubši tribuni. To je bilo za vse nas res tako neizmerno veselje, tak smo bili srečni, da se lahko srečamo in da smo skupaj. Hvala, ker smo lahko začeli skupaj odštevat do derbija. Teden bo minil hitreje, kot bo derbi končan.
Danes smo gostili prijatelje iz Velenja. Toliko let se že videvamo, smo skupaj. Obrazi se menjavajo, ampak zgodbe so zmeraj zanimive.
Tekma se je končala z remijem. Prijateljskih 1:1 z domačim golom našega Milivoje.
Nisem brala še komentarjev in mislim, da se jih bom danes gladko ognila. Kajti prijateljske tekme vedno jemljem kot nekaj čisto popolnoma drugega, kar je tekma.
Prepričana sem namreč, da je strokovni štab svoje delo opravil tako kot je treba in mu je treba zaupat. In ja, saj tak vemo da bo v soboto čisto nova zgodba.
Mi pa smo na tribuni imeli tudi eno posebno zgodbo. Svoje neverjetne prijatelje, ki so mi v tak ponos in so moje duracelke, ko življenje pozabi na resnico.
Naša Mojca je še enkrat znova pokazala kako vrhunsko obvlada peko in ja, tokrat smo še mi imeli nekaj od tega in predvsem. Bilo je tak dobro, da ni dočakalo drugega polčasa. 😀
In še to da vam zaupam. Ti mafini bi lahko bili tudi v kakšni vrhunski slaščičarni, saj so bili narejeni z veliko čudovite vijol’čne ljubezni.
Lepo smo se smejali vsem prijetnim anekdotam in uživali ob tem, da smo končno spet doma.
Res je bilo lepo prit in prehitro je spet minilo. Predvsem pa je bilo fajn, da smo lahko ugotovili kako čudovita je zgodba, ki jo piše življenje.
Ko smo po tekmi še malo pogledali fante, ki so opravili še druge obveznosti in ob vroči čokoladi končali prijateljsko druženje, sem se zavedala zaklada.
Težko je življenje. Ne za druge. Tudi za mene. Včasih te vrstice težje pišem, kot si mislite. Pride dan, ko se sprašujem, če pridejo v prava ušesa in predvsem, ali pridejo v pravem pomenu.
Številni prijatelji mi pravijo da sem gospa medvrstična in moram priznati, da je ta naziv verjetno najboljši vseh časov. Nikoli nisem trdila, da je moj tekst lahek, vedno pa sem trdila, da je moj. Vedno bo moj. Nisem nikogar kopija, nikomur zanj ne rabim polagat računov, noben ga ne lektorira, nikomur zanj ne izstavljam računa in nikjer, ampak nikjer ne rečem, da je branje le-tega nujno.
Kmalu bo 4.3. Blog bo star 5 let. Prvo leto sem bila prepričana, da ne bo dočakal drugega leta. V tretjem letu se je že poslavljal, v četrtem je dobil svoj čisto pravi naslov. Vijolica je prišla na svoj oseben zemljevid.
Danes pišem blog števila 657! Ko gledam to številko, se sprašujem, koliko norosti je v meni, da sem tako vztrajna. Vedno nekje obupam. Vedno me vse skupaj stre, dol rušim in rečem, da ne bom več. In ja, velikokrat si mislim, da je moj talent vendarle zaman. A ni zaman.
Danes sem prisluhnila osebi, ki jo občudujem. Prisluhnila sem svojim neverjetnim prijateljem. Prisluhnila sem ljudem, ki so moja inspiracija. Prisluhnila sem tistim ljudem, ki jih imam rada. Jim iz srca privoščim toliko dobrega. Srečnega. Dosti ljubezni, dosti bencina, da bodo lahko na fuzbal šli. In predvsem sem danes prisluhnila ljudem, ki so tako posebni. Na tekmi, po tekmi, na socialnem omrežju.
Tisti nežni, prijazni obrazi. Ki so razumeli. Zakaj utrinki vijolice.
Za tiste, ki so svojo prtljago dali na stran. Ki so za trenutek, ampak za trenutek ugotovili, da v življenju ne potrebujejo slabih stvari. Ki potrebujejo ljubezen.
Danes sem se zavedala, da ne glede kaj bom v življenju počela, vedno bo nekdo iz konteksta vzel to kar delam dobro in iz tega hotel naredit zmučkan papir. Zavedala sem se, da ne morem spravit iz ljudi sovražnosti, lahko pa jih ljubim. Tudi če bom bila bitke, svoje bitke pravice, svoje resnice, svoje zgodbe, se zavedam, da ljudje pač radi preberejo točno to, kar želijo prebrat. Tudi če to ne piše. Tudi če verjamejo nekaj, kar jim je nekdo povedal.
Prej me je klical dober prijatelj in me prosil, če sem lahko iskrena z njim. Da ve, da bom samo jaz tista, ki bom povedala kaj je res in mi bo verjel. In ja, s tem se je ločil od vseh tistih, ki mislijo, da je njihovo mišljenje najbolj pomembna stvar sveta.
In ko pomislim na Mojčine mufine, Anjino novo hišno ljubezen, moje prijatelje iz cerkve, ko pomislim na male nadobudne vijolice, ki prihajajo, na moje male sončke, ki z mano delijo igrače in jagode, ter na mojo levo. S tačko je zakril obraz, da mu lučka ne sveti, ker se blog končuje…in ko pogledam na desno…cel šmrkav je, a bi z mano delil svoj zadnji kos čokolade…življenje je lepo.
Res je lepo življenje.
Prihaja derbi, Gorica, še kup kol do prvaka, prihaja pokal, da lahko gremo v finale v Koper (ker ja, smo tak že navajeni), ker prihaja spet fuzbalska pomlad, projekti, ki jih moram naredit, napisat, spesnit, jih spravit ven.
Čas je, da začnem pisat knjigo in da končno izpolnim obljubo, ki sem jo dala prijatelju Robiju nekaj mesecev nazaj. In čas je, dragi moji, da končno nadaljujem svojo pisateljsko zgodbo.
Ker sem se rodila s talentom, na katerega sem ponosna, ker imam v sebi zaklad, ki ga kar nočem videt, ker sem danes potrebovala par udarcev s kijev direkt v obraz, da sem ugotovila, da je ta kri nov začetek. In verjamem da je vse z razlogom, da s koncem prihaja nov začetek in da sem pomembna toliko kot v sebi to čutim.
Moji blogi so bili in bodo resnica.
Kot so zgodbe športnikov, prijateljev in mene same, tiste zgodbe, ki so me navdihnile, da sem lahko vsak dan boljša.
Ljudje, ki delamo nekaj, delamo napake. Ljudje, ki se zjutraj vstanemo z idejami po tem, da bi lahko poskrbeli za boljši jutri, vemo, da bomo z derbijem odprli novo poglavje tega leta.
Stadion bomo razprodali, skupaj bomo spet pesem zapeli.
Ne da pričakujem nor večer, pričakujem, da bodo naši fantje pokazali točno to kar so. Najboljši na planetu.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić