Reflektor že gori. Zdi se mi, da sem pozna, čeprav stopava proti stadionu hitro.
Neznani obrazi me pospremijo na štenge. Pogled je še enkrat znova osupljivo lep.
Preden pozdravim prijatelja, se zakadim proti stolu. Lepo te je videti. Pogrešala sem te.
Res sem vesela, da sva znova skupaj. Srečno novo leto.
Lepo je priti spet domov. Občutek je tako prijeten. Ljudje se zbirajo. Tako malo nas je še 45 minut pred začetkom.
A potem se začne polnit in tribuna dobi svojo krasno podobo. Spet je tako, kot je nekoč bilo.
Ljudje hitijo s hrano in pijačo, steklarski ne manjkajo, selektorjev s sledi sivine pa tudi nikoli ne zmanjka.
A ogrevanje prinaša krasne trenutke, začetek ima še en začetek. Ognjen Mudrinski je novi vijol’čni bojevnik.
Fant, ki sem ga spoznala enega krasnega dne na hodniku ko sem vozila krvodajalske flaške, je postal Velik. Goli, energija. Ljubezen do kluba in navijačev.
Njegova želja in motivacija. Dobrih pet mesecev. Noro, če pogledamo nazaj…
Čestitke Mudri, zaslužil si si in poklon. Verjamem in upam, da boš z nami še leta in leta in da ti bomo lahko podelili še kakšen takšen naziv.
Škoda, da se po tekmi nismo srečali. A smo pomahali številnim krasnim fantom. Tudi moj bojevnik je prišel. Že pred tekmo sem rekla, da želim fotografijo s svojim bojevnikom.
Pri nas doma imamo vsak svojega. In hvaležna sva za te čudovite fante, njihove družine in vsa prijateljstva, ki so se stkala skozi vsa ta leta in rada vas imam.
Izjemni ljudje ste in srčnost nima meje.
Pogrešala sem vas in komaj čakam, da se znova srečamo.
A če se vrnem nazaj…vse se je nadaljevalo, kot se je začelo. Mudri. Igra. Igra. Igra. Mudri. Zmaga.
Ekipa, to je bilo videt tak rutinsko. In zasluženo. Težka in zahtevna tekma. Prigarana.
Predvsem pa polna krasnih priložnosti in predvsem se je zdelo, da se drugače zagotovo ne bo končalo.
Počutila sem večino časa zelo mirno. Nisem se bala, da bi lahko šlo karkoli narobe. Zaupala sem čisto vsakemu in prepričana sem bila, da se bo zadeva končala tako kot se mora.
Vzdušje je bilo izjemno. Kulisa prijetna. Nogomet se je vrnil domov in predvsem tja, kamor spada.
Veseli so bili vsi. Dve leti kasneje se počasi zdi, da bomo spet živeli v normalnem svetu.
Hvala vsem, ki sem vas srečala. Lepo vas je bilo videt. Hvala vsem prijateljem za krasne besede.
Hvala vsem, ki ste mi poklonili del svojega sonca. Hvala, ker ste moja vijol’čna družina.
Bilo je res lepo, zanimivo in krasno srečanje. Vedet, da nikoli nismo sami, je nekaj najlepšega kar obstaja.
Ponosni smo na vas in bitka za naslov gre naprej.
Naj v srcu ljudi zavlada mir in prinese smehe na obraz vseh tistih, ki te dni bijejo bitke svojih življenj. V mislih smo z vami in vam pošiljamo lepe želje in varne poti.
Naj vam bo lepo in predvsem objemite tiste, ki jih imate najraje.
Rada vas ima.
Z vlkim srcem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić