Select Page

Tako sem srečna, jaz sem tak srečen človek! Karkoli se misli še zgodit, jaz bom ostala srečen človek. Vse se z nekim razlogom zgodi, pa se je zgodilo. Sem človek dejanj, ne besed. Sem garač, spoštujem in cenim garače, sem realist in verjamem v dobro in če kaj, sem človek, ki ve kaj pomeni, da kar seješ, to žanješ.

Predzadnji krog sezone je postregel z neverjetno zgodbo, ki bo epilog dobila v soboto in to bo epilog, ki ga nikoli ne bomo pozabili.

Pranje do Kopra je prineslo veter in sonce in tekmo, ki je bila tako hudičevo zahtevna, zanimiva, razburljiva, prehitro z igralcem manj in s tremi goli vijol’čnih bojevnikov od tega dveh rezervistov in od teh dveh rezervistov je pol moral en še ven.

Skratka. Komplicirano? Sploh ne.

Jan in penal, Andrej in poškodba, Kapetan Marcos in nič tri.

Kaka borba na Bonifiki, kjer se je tekma končno igrala pred gledalci (baje nas je bilo 400), končno pa smo slišali tudi navijaške pesmi v živo pod vodstvom neumornih Viol.

Prekrasna zmaga, prekrasen konec popoldneva, ki se je začel in končal z mojimi zlatimi prijatelji, ki jih imam res najraje na svetu in so moje zlato srca, pa prijatelji na tribuni, pa tudi tistimi, ki so komaj čakali, da mi leta kasneje povedo to, kar so tako dolgo čakali.

Srednješolska Mojca bi temu rekla, se razume da v hecu, da je svetovno znana v svoji ulici.

A to še ni bilo vse. Ker življenje res izbira različne poti, sem hvaležna za to, da se mi pokažejo različni ljudje, osebe in persone, ki v življenju potrebujejo samo nekaj kar jih naredi takšne, kot verjetno ne bi bili nikoli.

Hvala za nekaj, kar še nikoli nisem doživela, sem pričakovala, še zmeraj pa sem malo šokirana, a bom kmalu imela za opomin kakšna ne želim biti nikoli.

Gostovanja v Kopru so res zmeraj nekaj posebnega. Mogoče zato, ker je zahtevnost tekme res na izjemno veliki stopnji. Pa ne samo za igralce na igrišču.

Zato hvala, ker sem lahko bila na tekmi vsem tistim, ki so mi to omogočili. Geniji ste in v mojih očeh imate res najlepše mesto.

In hvala vsem za lepe besede, objeme, za tople misli, za krasne trenutke. Izredno rada imam mesto Koper, na sami Bonifiki res nisem bila že lep čas, čeprav sem se dobrih 14 dni nazaj sprehodila mimo tega meni zmeraj simpatičnega stadiona.

Po tekmi mi je po hladnem tušu le posijalo sonce, ker vendarle imajo domačini v svojih vrstah izjemne nogometaše, ki so del vijol’čne zgodovine in družine.

Zato je bilo slovo takšno in krasne besede točno takšne, kot sem si jih lahko samo želela.

Pot domov pa zanimiva, pestra in seveda polna kričanja, drenja in veselja.
Pred dnevi sem rekla, da eni veliko govorijo, drugi pa delajo.

Če ne veste o čem govorim, poglejte samo nekaj rezultatov današnjih tekem in odgovor boste imeli na dlani.

Tako, dragi prijatelji. To bo počasi konec bloga z zadnjega gostovanja te sezone. Bilo jih je manj kot zadnja leta, pa vendarle sem hvaležna za slehernega in ponosna, da sem lahko kljub noremu svetu bila na skoraj vseh prvoligaških stadionih, kjer sem res doživela toliko vsega, a hranila bom le res lepe spomine, hranila bom trenutke sreče, smeha in ljubezni.

Ker če sem se kaj danes naučila je to, da ko se pogledam v ogledalo, imam le en obraz. Res ni vsak dan mlajši, oni dve gubici ko se nasmejim pa pomenita, da se stvari končno postavljajo na svoje mesto.

Pa tak so hoteli nas zrušit, pa jim vendarle ni uspelo.

Višje, hitreje, močneje.

Se vidimo v soboto. Samo en negativen me še loči do tega, potem pa gasa dalje.

Rada vas ima.

Naj obstane. Ostane. In ne mine.

MalaMo. :*