Besede gospoda Karanovića po koncu tekme, ki so mi dale mislite. Velike besede, iskrene in predane, ko je stal pred mediji in povedal, da s točko ni zadovoljen.
Sem samo Vojak…
Ko te zarežejo besede in vmes vidiš kar ne vidijo in ni tehnologije na svetu, ki bi lahko nogometu vrnila njegovo bistvo.
Dinamična tekma, ki je nogometnega navdušenca dvigovana na noge kot da bi mu želela povedati, da se športni vikend Maribora ne konča na Pohorju, ampak nekje pred tv zasloni (če imate seveda dotični program) ali telefoni (če seveda imate dotični program) ali pa kakšno tablico ali katero od naprav, ki jih tak al tak ne razumem.
Pa tak al tak te dni težko kaj razumem, a upam da bom nekega dne razumela to zgodbo, ki je z 1:3 nastala 3:3. Blaž, Ognjen in Nino še enkrat znova s krasnimi zadetki na res lepo obiskani tekmi, kjer je bila kulisa krasna, kot v Domžalah že dolgo ne. Če sploh kdaj.
Prijazni gostitelji so na koncu iztržili remi, ki so jim ga skeptični navijači Maribora privoščili, saj je za takšne rezultate pri bajti novi krivec. Ker ne morejo krivit skromnega in predanega trenerja, ker je le tu šele en teden, so si tokrat izbrali krivca, ki je bil že vse, kar si lahko namislijo, v resnici pa sami verjetno svojih lenih riti še nikoli niso premaknili na njegovo mesto, da bi lahko trdili kako slab je v resnici. Ali dober.
Res bi prosila, da se nadaljuje s tem kar sem prosila že na začetku.
Potrpežljivost. Treba je v fante verjet. Jim pomagat. Seveda delajo napake. Pa seveda so živčni, če se jih popljuva ko napačen korak naredijo. Samo prosim, kaj se jim lahko končno malo odpušča. Se jih podpira. Jim dvigne moralo. Pa to prvenstvo je pestro kot že dolgo ne.
Seveda smo zmeraj favoriti, saj imamo pa ja 15 zvezdic. Pa imamo tekme, ki jih bodo eni gledali samo po tv zaslonih. Ampak čas gre naprej. Pred štirimi leti na današnji dan sem bila v Sevilli. Igrali smo Ligo prvakov. Ja, minila so štiri leta.
In učimo se. Vsakič znova se učimo. Včasih se izgubimo. Ampak tukaj smo. Vzemimo kaj imamo in se borimo. Verjamemo v to mlado ekipo in vzpodbujamo starejše, da jim dajo dodatnega poguma. Ampak vsi imamo pravico kdaj bili napačni. Narediti kaj narobe. In vsi imamo pravico, da nam je oproščeno.
Fantje so se borili. Res do odgarali to tekmo. Dali so vse kar so imeli. In lahko bi rekla, da so kaj krivi. Ja, mogoče, ker bodo jutri jokali za izgubljenimi priložnostmi. A namesto treba se je veseliti novih, ki prihajajo.
Se naučiti, dvigniti glavo. Pogumno. Samo pogumno.
Trdo garanje vedno prinese krasne zgodbe. Zato ne obupajte. Ker nedelja bo ponedeljek. In derbi bo tukaj kot bi mignil.
Lepo je bilo gledat tekmo v Domžalah. Enkrat bom razumela stavek, da se vse zgodi z razlogom. Do takrat pa sem prepričana, da bom vedno samo za moj Maribor. Najboljši in najbolj unikaten klub na svetu. Ki je tako dober, da ogromno stvari od njega kopirajo.
Ampak nismo jezni na slabe kopije…še več…nekaj resnično delamo prav.
Kmalu smo spet skupaj.
Hvala Andreji, ker je blog bogatejši za krasne spomine. Šoferju za varno in zabavno pot. Gostiteljem za gostoljubje.
Se vidimo na derbiju.
Nasmejte se. Svet je res lep.
Rada vas ima.
Ona, ko jutri spet zgodaj vstaja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić