Minil je teden dni od začetka naše krvodajalske akcije in moram priznati, da se ne morem nehat čudit koliko ljudi nas je gledalo, spremljalo in poslušalo. Znanci mojih jutranjih korakov mi z nasmeški in ponosom čestitajo za ponosa vreden dosežek in hvaležna sem, da je moj obraz dobil tudi ime. Hvaležna sem, da sem z vsem trudom, iskrenostjo in tem kdo sem doživela dva tako izjemna dneva s tako prekrasnimi ljudmi, ki so mi pokazali predvsem eno: zaupanje.
Ki v teh dneh tako zelo manjka na tekmah našega Maribora. Vsi samo čakajo slabe igre, slabe podaje, slabe igralce. In si želijo, da ne bo golov, da bodo lahko doživeli svojih pet minut z metanjem česa na igrišče ali pa jezika na splet. V teh norih časih, kjer razumem da je življenje krenilo čisto napačno pot, so neuspehi kluba še bolj velika rana, saj je Maribor vedno bil tista svetla točka tega mesta, naše upanje in naša sreča.
V zadnjih mesecih ko jim ne gre pa namesto, da se bi jih podprlo, verjelo v njih, jim stalo ob strani, dobivajo udarec in udarec še od tistih, ki jih imajo radi. Včeraj sem slišala ogromno krasnega navijanja, vzpodbudne pesmi, krasne kulise. Bil je del tekme, ko bi lahko samo zaprl oči in užival v zvoku krasnega navijaškega napeva ali himne, kaj vam je pač ljubše.
Čeprav je včerajšnjih tri : nič bolečih, je vseeno skrajno nerealnih. Če me poznate, ne maram petelinov. Pa ne tistih, ki mi okoli 7h pojejo dobro jutro na Kalvariji, ampak tistih, ki menijo, da so po eni bitki že generali. Tudi tistih kraljev ne, ki bi vse naredili, da bi ponižali svojega podložnika.
Včerajšnja tekma je bila garaška, dinamična, zanimiva. Lepo je bilo gledati obe ekipi in če bi se če-ji spremeni v realizacijo, bi danes mogoče prebrala tri komentarje in če bi morda lahko to tekmo gledalo več kot samo peščica ljudi, bi morda danes slika včerajšnjega večera zgledala popolnoma drugače.
Zato morda vseeno, preden želite, da drugi pogledajo v ogledalo, vsi poglejmo vsak v svoje. Je to podoba, ki jo dajemo svetu ali smo samo senca samega sebe? Kdo smo, ko nas nihče ne vidi? Kdo želimo biti, ko ostanemo v senci svojih sanj? Kdo je tisti, ki nas vleče naprej? Ali je morda to kaj? Kako želimo biti videni in kdo ostajamo ko za nami ostajajo koščki zlomljenega ledu na vročem soncu? Ko se ugasnejo luči, ko v mraku gledamo v nebo, smo to res mi ali podoba nekoga, ki ga ne poznamo?
Zakaj tako radi pogledamo druge medtem ko za nami ostaja črna črta, ki se riše namesto tiste bele, ki se riše šele takrat, ko se začenja nova tekma? Nov začetek.
Obožujem take, ki niso uspeli priti daleč, pa so tako blizu resnice, ki je niti ne razumejo. Obožujem ljudi, ki so v vsej svoji bedi našli odgovore, ki jih nihče ne pozna. In če kaj, obožujem ljudi, ki so v življenju toliko grdega znali povedati, da si potem lahko zaslužijo prvo vrsto.
Nekje zadaj, z mojim telefonom in majajočim se fotoaparatom iščem pot do malih resnic, do nekaj kančkov drugačnosti.
Sanjam in verjamem v sanje. Včeraj sem verjela v zmago. Mogoče sem bila zato tako mirna, ker verjamem v prihodnost. Verjamem, da se človek vsak dan nekaj nauči, da je vsak dan bližje zmagi. Čeprav mora zaradi tega kdaj stopiti nazaj. Morda kdaj kako krepko pojest in slišati stavek…zakaj me želiš tako spremeniti, če pa je tako fajn?
Mogoče, ker ni…
V življenju sem do vseh najlepših zgodb prišla po zelo težki in zahtevni poti. Ne pozabite, da je cilj namen, pot pa je tista, ki vas dela drugačne.
Dragi pubeci, bojevniki, zlati naši fantje…poslušajte svoje srce in sledite svojim sanjam. Če kaj, sem prepričana eno…da vam bo uspelo. Mogoče ne to nedeljo, mogoče ne to leto. Jaz vem, da vam bo uspelo. Težko še bo, seveda bo težko. Ampak za uspehom je vedno pot, ki si je nihče ne more niti predstavljati.
In če se komu doma valja kakšen fotoaparat, ki ga ne potrebuje in bi mi ga prodal po simbolični ceni, bom vesela.
Se vidimo v nedeljo. Palerina ali bunda je edino vprašanje, ki je ostalo.
Rada vas ima.
Še vedno. Zadnji naj ugasne luč.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić