Utrip bele Ljubljane…

naš ponos!

Ves teden smo se pogovarjali, če tekma bo…
Pa sem si je želela, pa ne…pa oči, pa vse skupaj…
Potem pa so me punce dan pred tekmo čisto navdušile. Začutila sem stari dober adrenalin, manjši povišan utrip srca…in gremo.

prvi pogled.

Borut, Grega, Kata in Anja…smo skupaj vandrali v belo Ljubljano…

moja zlata ekipa, peta za fotoaparatom.

Sneg nas je pretežno pozno presenetil, a tudi ura je bila primerna temu, da bo snežilo.
Dva busa smo srečali na Lopati, eno vstopnico pa oddali še “vroči” Barbari na Lukovici.
Jaz se res ne spomnim, kdaj sem se na katerem gostovanju toliko smejala.

kaj mu je bilo tega treba?

Kapljice so dodale solze, vsi ostali pa vsak svojo dozo smeha, ki kar ni in ni nehal. Če bi človek z vami delil, kaj smo se mi vse v avtu pogovarjali, sploh je bila tema “11 minut” še posebej zanimiva, bi si mislili, da nismo samo nori, ker gremo na fuzbal v takem, ampak da pa še take norije vzganjamo, pa tudi ni ničemer podobno.

žoge.

Moji sovozniki so ugotovili, da navijačica nima niti enega navijaškega cd-ja, zato bo baje do srede poskrbljeno tudi za to.

mi vsi smo priimek.

In potem smo že tam…okoli 18.30 smo prispeli na spomenik zamrznelega župana in na srečo smo imeli pred seboj resnično prijazne varnostnike. Nič niso komplicirali, nič zahtevali, skupaj smo se nasmejali, nam dovolili predčasni vstop na stadion, kar iskreno cenim.
Pa smo opazovali gospoda, ki je čistil sneg in se spraševai kam to vodi.
In potem še gospod z barvo. Le kaj bo z njo? Nič, črte bo barval, ne, kaj smo pa mislili.
Ko so prišli igralci na igrišče, so se mi zasmilili, ker to ni bilo podobno ničemur.

delamo črte.

Tekma je bila potrjena in tako se je začelo. Karkoli je to že bilo. Cirkus, karkoli pač. Saj se ni igralo. Neke so se revčki matrali. Žabci so bili še posebej vroči in zdelo se je, da je nekdo jedel napačno hrano, da je to tekmo sploh dovolil. Vreme neznosno, snežilo je v eno, tekmo so prvič prekinii, da so pucali črte…kje si te to že vido?

ogrevanje.

In potem so okoli 25 minute vse skup “dol vgasnili” in jo dokončno odpovedali.
Tekmo, ki bi jo morali prestavit že pred dnevi.
Vremenska napoved ni lagala in zgodilo se je napovedano.

Našli smo še telefon, ki ga je naš Borut pridno varoval in na koncu smo ugotovili, da je srečen lastnik sam mlajši Zahovič. Upam, da bo naš Borut le dočakal svoje pivo, ker se je za ta telefon resnično trudil.
Po tekmi je bilo Viole prekrasno za poslušat, čeprav me je tisti dim pošteno zmotil, čeprav je bila kulisa prekrasna. Žal moje oči zdaj pač pazijo na vsako oslarijo, ki bi mi znala škodit.

postavi.

Marsikdo me je vprašal, zakaj takšna rinem na to pot, ki je bila nazaj grede res naporna, malo nas je na prazni avtocesti tudi zavrtelo, pa vendar vam moram povedat, da sem verjetno mešanice nore navijačice, malo čudnega človeka, ki ima rad ta navijaški svet. In čeprav je vse kazalo, da tekme ne bo, sem na koncu jo želela. Zaradi vseh nas, navijačev. Ki nam to nekaj pomeni.

Hypo zna plesat.

Nočem vedet kdo je rinil v to tekmo in zakaj, kdo ima kaj koristi od tega me niti ne zanima, pa vendar se mi zdi, da so vsi pozabii na vse skupaj. Da smo nogomet vsi ena celota. In da se s takšnimi stvarmi ne gre za igrat. Lahko bi se kdo resno poškodoval. Pa konec koncev ne samo na igriču, ampak tudi na cesti.

začetek.

Hvala vsem, ki ste noreli z mano in prišli v Ljubljano, hvala mojim sopotnikom, ki so me nasmejali do solz in še dlje. Hvala Trojanam za večerjo in prijateljem, ki sem jih srečala na tekmi za prijetne komplimente.
Nova Mo je prišla na stadion in vesela sem bila čisto vseh, tudi tistih, ki so se namerno obrnili vstran, kot da bi bili popolni tujci.

Upam, da se v sredo vidimo in da se bo vijolčna pomlad lahko normalno začela.
Vijolčna pesem je bila balzam za dušo, kak prijeten msg za lahko noč, pa za moje srce.

new me. 😀

Lepo je biti in lepo je živeli.
Mogoče mi ni bilo tega rinjenja treba, sem pa vseeno srečna.
Če ne bi šla, si verjetno nikoli ne bi odpustila..
Humar je rino v gore, Robič na pecikl, mi pa pač rinemo vsepovsod, da smo z našimi igralci.

kot da smo v Ukrajini. 😀

Moj svet brez teh malenkosti ne bi bil popoln.
In ko se bom zjutraj vsa zaspana zbudila, se bom zavedala, da bi vse naredila še enkrat.
Za nami je pač še ena dogodivščina, ki jo bomo nekoč pripovedovali in vse se bo začelo..
“Se spomniš, ko smo šli v Žabarijo in je Kata rekla…”

nekak je to bilo…

Kako lep je svet…
Rada vas ima, vaša
Mo. :*

srečno, do srede…