Veliko let kasneje…

Z veliko častjo, ponosom in zanosom sem danes sedla na tribuno dvorane Tabor.

Res sem ponosna Mariborčanka in dolgo sem čakala na ta dan, na ta večer.

Ne zaradi finala, ne zaradi korone. Želela sem si, da bi v Mariboru pokazali koliko različnih športnih kolektivov imamo, ki so vrhunski v vsem kar počnejo.

To tekmo sem, kot številne to sezono v nogometu, spremljala sama. Tu pa tam komu poslala kak utrinek, drugače pa sem bila jaz, dvorana in ekipa. Zdelo se mi je, kot da sanjam, zdelo se mi je, da je v mojem telesu nekdo drug.

Ker nisem mogla dojeti in verjeti, da lahko spremljam prvo tekmo finala državnega prvenstva v odbojki mojega kluba proti klubu iz Ljubljane.

Vedela sem, da bo težka tekma, a vedela sem tudi, da je veličina skrita v srcu. Da je moč človeka v tem kako zelo je prepričan sam vase in koliko ljubi šport. In se sooča s pritiskom.

Moji zlati odbojkarski fantje te tekme niso dobili. Čeprav so se borili in garali. Čeprav so žilavo prebijali in razbijali kar se je razbit dalo.

Če bi, pa ni bilo, v drugem, kar je bilo v prvem, a vendarle se je na koncu končalo tako kot se je. S šmornom v roki, grenkim priokusom v grlu, a vendarle s ponosom.

Ti fantje so se borili za svoj klub z vsem srcem. Mladi fantje, ki so se uvrstili v sklepni del državnega prvenstva. Ti mladi fantje, ki so leta in leta garali za ta dan. To je dan za zgodovino. To je dan, ko se uresničujejo sanje.

Ker to ni bil poraz. To ni bilo slovo. To je bila izkušnja. To je bilo novo znanje. To je bila želja. To je bila moč. To je bilo življenje. To so bile točke.

Ko je Filipova zletela preko mreže…na tla ali pa tista Alanova…direkt v polje. Ali pa zabijanja vseh fantov po spisku…bilo je neverjetno.

Moč mladih proti moči denarja in želje po novi prevladi.

Ampak zmeraj in zmeraj bi izbrala prvo. Znova in znova bi se zaljubila v te fante, kot sem se leta in leta nazaj v meni ljubi nogomet.

Uživam ko gledam te fante in vsaka točka je kot sonček na hladno roko, vsaka točka je kot tiha moč nekoga, ki jo izgublja.

Bil je krasen večer, poln želje in ljubezni. Po to sem prišla. In to sem dobila. Dobila sem, kar sem pogrešala. Videla sem nekaj krasnih obrazov preko zooma, lepo vas je bilo videti, čeprav me niste mogli videti in videla sem te meni tako ljube obraze, ki sem jih tako zelo pogrešala.

Predolgo me ni bilo in upam, da kmalu spet pridem.

Hvala za porcijo izjemnega šmorna, hvala za čudovit sprejem, hvala za to, ker ste in ker sem lahko bila po dolgem času spet del te izjemne odbojkarske zgodbe.

Ponosna sem na vse vas. Za vse kar je bilo že v tej sezoni in kar še pride. Delo ste opravili najboljše kaj ste zmogli in vem, da zmorete še boljše.

»Kaj lepega napišite,« sem slišala malo preden sem odšla…

Pa upam, da bo kdo s tem blogom to tekmo čutil tako, kot sem jo jaz. In upam, da boste to tekmo imeli v srcu kot spomin na nekaj, kar vam bo prineslo večje, še večje in največje.

V srcu ste mi. In nikamor ne greste.

Rada vas ima.

Ponosna navijačica OK Merkur Maribor.

MalaMo. :*