Vedno sem bila prepričana, da se me določene stvari, ljudje, besede in dejanja, nikoli ne bodo dotaknila. Skoraj sem že verjela, da sem prerasla neke stvari, neke misli, neke stavke ljudi.
Prepričana, da končno imam pa trdo kožo. Da me ne moreš več šokirat, da me ne moreš več presenetit. Da lahko pogledam ljudi brez kančka predrznosti in si mislim, da so šli čez rob.
Ko sem se nekaj čez 16h odpravljala na tekmo, sem bila prepričana, da bomo to tekmo dobili.
Zavedala sem se, da bo tekma zahtevna, ker so vse. Vedela sem, da ne bo lahko. Vsi se pridejo k nam pošteno borit in vrtnic sem res vedno tako vesela.
Nazadnje so bili tukaj na prijateljski tekmi, a tokrat sta bila v zasedbi nasprotne ekipe še dva naša. Ne glede na vse, bosta zmeraj naša. Pa sem tak vesela, ko prideta. Tudi če na drugi strani. Ta naša dva izjemna bojevnika, ki ju bomo zmeraj imeli radi.
Vedno bosta del nas in hvaležna sem, da tako srčno in ponosno branita barve svojega domačega kluba. Lepo ju je bilo videt spet doma. In srčno upam, da to srečanje ni zadnje v naslednjih letih.
Naša liga potrebuje tako izjemne posameznike, ki imajo željo, voljo in energijo.
In ja, hitro nam je eden od teh dveh dal gol. Nič mi ni bilo jasno, a po dveh minutah smo že bili poravnani, po 13-tih minutah pa že z igralcem manj. Ilija je nesrečno dobil dva kartona in zelooo dolgo smo igrali z igralcem manj.
Težko je bilo to. To je bilo težko. A tekma zelo zanimiva, gledljiva, polna akcij, a tudi padcev, rumenih bonbončkov, pa še kakšne lekcije bontona smo se tu pa tam naučili.
Da ne govorimo o tem kak sem se naučila tudi poštenosti, kakšne sočne kletvice, na tej tekmi sem se naučila da je žoga za nasprotnika tudi če ni.
Naučila sem se, da včasih pred tekmo vendarle moram ene stvari bolj resno jemat, ker drugače bom spet razočarana. In ja, težko se sprijaznim s tem, da nas rečijo kot da rabijo večjo peso na vrtu.
Sploh ne razumem zakaj nekateri ne razumejo, da ene stvari pač ne spadajo tja, kjer na koncu pristanejo.
Aljoša z dvema in Felipe sta na koncu pokopala vse upe, da bi Gorica domov odpeljala vsaj točko.
Težka tekma, kjer je pol tekme tak lilo kot da smo aprila, mrzlo pa je bilo decembru primerno, čeprav se mi je na trenutke zdelo, da je bolj toplo kot ponavadi.
To je verjetno plod tega, da znam zjutraj na svoj standardni pohod it tudi ko je minus sedem, pa se mi je ta plus zdel čisto fajn, čeprav sem mela roke rdeče, kot da bi si barvice gor mazala, samo kaj je to v primerjavi s srečo, veseljem in nepopisnim občutkom miru v srcu, ko prideš na stadion pa čisto vse pozabiš.
Tak s’n srečna ko pridem tu gor po tem hribčku. Postavim si svoj sedež, da mi bo toplo, pol pa skačem na noge in tisto koco s sebe dol tiščim, ker ja ne bom ničesar zamudila. Sem ti jaz neki spešl edišn, ko se gre za tekme na najlepšem stadionu.
Vsaki dan ga fotografiram s hribčkov, včasih se vidi samo megla, ki je te dni pogosta (ne vem zakaj so ovi sivi še kuj jezni, če pa ni več tako hudo, ko je bilo, čeprav je še zmeraj hudo?), danes pa sem ga lahko spet fotografirala od znotraj. Res, lepo nastaja zahodna tribuna.
Pridni delavci delajo tudi v nedeljah in veselim se končane izdaje in veselim se, da jo bom končno lahko obiskala.
Resno tudi razmišljam, da se bom prijavila za prostovoljko evropskega prvenstva u-21 in upam, da bom sprejeta in bom lahko delala del v Mariboru, ki mi je tako ljub in pri srcu.
Za mano je čudovit čas na tej tekmi, kjer se znova vračamo na vrh lestvice (ko Lassie smo in počasi ne bomo več, ker bomo tu kar ostali), točno tam, kjer nam je mesto.
Čeprav se ne morem nehat čudit dvoličnosti ljudi, ki me vedno znova šokirajo s svojimi dvojnimi obrazi (pa na vsakega si zaslužijo kakšno prijetno »božanje«), pa čeprav sem se v teh korona časih naučila, da mogoče je mene spremenila, da sem postala »fukjena« (ne malo, ker pol ni več kompliment), so eni postali samo bleda senca sami sebe.
Ne morem verjet kaj lahko vse ljudje spravijo iz svojih ust (in tipkovnice) in ja, nikoli se ne bom navadila, da ljudje slej ko prej postanejo »hinavski prdeci.« Ampak, ker je življenje lepo, je prav, da se osredotočam na vse te krasne ljudi.
Hvala za čudovit večer pubeci, fajn ste to zrihtali. Lepo je šlo skozi. Ponosna s’n na vas, kaj rečt drugega. Hvala, ker po tekmi zmeraj najdete lepe besede in čudovite misli.
Hvala še enemu posebnemu, ki ga dajem v svojo novo foto knjigo in se mu zahvaljujem, da je v vseh teh letih kar se poznava (in še vedno zgledava isto kot takrat, ko sva se prvič srečala), ostal tako plemenit in dober človek. Zmeraj mi je bilo in mi bo v čast.
Dragi prijatelji, želim vam čudovit teden, jutrišnjemu slavljencu Roku ne pozabite napisat čudovitih misli, v soboto pa se beremo po tekmi v Kopru. To bo dan, ko naš zlat, najboljši in največji klub praznuje 60. rojstni dan.
Hvala vsem prijateljem, ki ste tako izjemni in plemeniti. Pozdrav v vse druge občine, vsem prijateljem, ki vas tako zelo pogrešam. Hvala vsem, ki v teh norih časih ohranjate ljubezen, spoštovanje, cenite majhne radosti in zmeraj verjamete v klub, ki ga imate tako radi.
Vse se zmeraj vrne. Karkoli boste že kdaj komu podarili iz srca in nesebično.
Naj vam na ta Miklavžev večer iz globin srca…podarim samo ljubezen.
Rada vas ima.
Vijolica. Z obljubo.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić