Prečudovita sobota je to bila. Hvaležna za čisto vsako minuto. Tudi tisto, ko so rekli da nikoli ni bilo tak in ker ni tak je treba it tja, ko je to tak. Uf, pa naporen »tak.«
Najin dan se je začel že okoli 12h in se okoli 14h nadaljeval v čudovitih krajih ene najbolj prijaznih družin kaj sva jih kdaj srečala. Ko smo se spoznali si nikoli nisem mislila, da bomo kot ena vijol’čna familija skupaj uživali v naravi, jedli prečudovito domačo hrano in se smejali njihovim posrečenim mačkom.
In ko smo pol obiskali še enega najbolj vijol’čnih navijačev in njegovo družino sem dobila samo eno zgodbo…naši navijači so res neverjetni. Kaj neverjetni, prečudoviti.
Ko sem videla od kod se eni vozijo na tekme, ko sem videla v kakšne ovinke sem vozila…sem rekla samo…vsaka čast in velik poklon. Res, da se človek pelje na tekmo in s tekme po takšni poti…ima še letno vstopnico…neverjetno, res.
Pa smo prišli do stadiona kjer je presenetljivo stalo resnično veliko ljudi. In varnost? Šokirala me je. Medtem ko je bil Domži še enkrat znova največja faca celotne rumene zgodbe, je bila varnost…z novimi pravili. Pravzaprav s pravili, ki bi naj veljala že od nekdaj. Samo včeraj pač niso. Ker se je nekdo odločil, da bo tako in tako je bilo.
Svojo familijo sem pustila na tisti strani in odšla na press. Prvih par minut sem bila jezna, ker sem v Domžalah doživela kaj takšnega.
Za vse, ki me poznate, veste, da je to eno mojih najljubših gostovanj kar jih je kdaj bilo. Nikoli niso nič komplicirali, vedno vsi prijazni in neverjetno ustrežljivi…no to včeraj…eh, saj nima smisla kaj komentirat.
Sprejela sem situacijo in si še bolj želela, da se uresniči tisti moj fb status, da damo en gol več, pa če treba samo enega, samo da zmagamo. Zaradi dogodkov zadnjih dni, zaradi favšijastih ljudi in predvsem tistih tipkarskih hejterjev, ki so čakali naš poraz.
Mogoče mene ni dočakala tribuna, sem si pa svojo zabavo na pressu na nek način vendarle naredila in če kaj, sem bila vse prej kot opazna.
Jasmin (čestitke ob rojstvu otroka. :*) je odločil še eno tekmo, ki smo jo res srečno pripeljali do konca.
Presenetljivo nas ni »ogrožal« niti tisti, ki je mojster svojega dela.
Bolj kot vijol’čna ali rumena, pa je minuli večer izstopala barva, ki jo tam redno srečujemo in večno iste težave s problemi.
Seveda se je po golu tekma vlekla ko ponedeljek in torek skupaj, ampak ja…tri pike je vijol’čna družina odpeljala domov. In iz srca sem jim privoščila. Iz srca sem zaploskala.
Tak sem hvaležna za te tri pike. Toliko pomenov imajo, veličina je večja, kot se sploh zavedamo. Dosti smo mogli požret v Domžalah kaj se tiče rezultatov in dosti smo mogli požret tudi minuli večer.
A kot zmeraj, se bom spomnila samo čudovitih dogodkov. Vsi vedo, da se težko spomnim rezultatov, ker zato imam splet in najdem te podatke v minutki, vedno pa se bom spominjala ljudi, ki so me spremljali, navijačev, ki so me nasmejali, nogometašev, ki so me osrečili.
Bil je prijeten dan in zmagovit večer.
Hvala vsem, ki ste nama polepšala to čudovito soboto in deklini, ki mi pomaga pri misiji album 2017. Mojca ne pozabi in zato vedno s ponosom dvojno vrača.
Želim vam krasno nedeljo. Vsem, ki odhajate v Liverpool pa…navijajte, da bom v četrtek zjutraj imela še koga na letališču, ki bo z mano ponosno pozdravil nogometaše.
Rada vas ima.
Ona iz Vijol’čne družine.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić