Če bi me vprašali v torek…in če bi me vprašali danes…nič ni brez bitk. Nič. In tudi če jih izgubim, sem zmeraj ponosna sama nase. Ker sem probala. In ko probam in dam vse od sebe, sem v osnovi zmagovalka. Kot oni.
Verjela sem in zmeraj bom verjela. Kot sem verjela v kar sem bila prepričana, da nekateri že davno niso več to kar bi morali biti.
Izredno počaščena se počutim, ker sem si tekmo lahko ogledala v živo. Zahvaljujem se in zelo sem ponosna, da sem bila na tribuni na gostovanju v Murski Soboti.
Moj pisalni stroj je v glavi mlel in tipkal celo tekmo. Od naslovov, idej, spoznanj in želja. Pa tudi neizrečenih pripomb, do slišanih komentarjev in na koncu še pogleda po tem, ko sem dobila nekaj, kar si nisem zaslužila. Že v osnovi si marsikdo marsičesa to tekmo ni zaslužil.
A vse se zgodi z razlogom in ponosna sem, da sem navijačica najboljšega kluba na svetu. Nismo prvi, pa bi lahko bili? Nič vam spet ni všeč in vse so vsi krivi?
Pa saj je vse čisto pričakovano. Se mi zdi da dobivam vedno bolj trdo kožo po vsem kar se dogaja v času, ko so želje in pričakovanje ne ravno sorazmerna s tem kar se dogaja.
Zgodilo se je in se še bo zgodilo. Mogoče se bo dogajalo dalj časa in mogoče bo minilo leto, da se bo stvar obrnila v kostanto. Ampak pribijanje na steno po vsaki napaki, vsakem porazu?
Aja, nisem kot drugi in pesek imam v očeh. Vse kar se mi lahko očita po tem blogu sem že slišala in verjemite mi, ne slišim.
Kot bom prezrla tisto, da se nisem spustila zmest in dobila kar sem si verjetno zaslužila. A ženska sem. Z vijol’čno masko, pod bundo vijol’čnimi oblačili. Moje srce bo zmeraj vijol’čno.
Če ne komentiram slišanega še ne pomeni, da nisem slišala. Že dolgo niso ljudje vredni komentarja. Le pogled, tisti pogled je bil dovolj. Da sem povedala, da si za gospoda moraš ta naziv zaslužit.
Vedela sem kam prihajam in še bom prišla.
Ni bilo navijačev. Ampak zvočnik je pa delal več kot vrhunsko. Pa ni bil edini.
Sem pa hvaležna osebju na vhodu za izjemno prijaznost. Varnostniki so bili neizmerno ustrežljivi, prijazni. Hvaležna sem za vse. Začetek je bil obetaven.
Konec ni bil.
A sem človek učenja in človek izkušenj. Saj prvi hip sem jezna, razočarana. Ampak življenje gre naprej.
Nihče mi nikoli ne bo vzel te ljubezni.
Nogomet so prijatelji, so čudoviti ljudje, so neizbežni goli, neizgovorjene besede. Nogomet je tudi rivalstvo, a na drugi strani spomini. Takšni ali drugačni. Nogomet je tudi morda včasih preveč za nekaj, kar postane premalo. Nogomet je sreča. Solze. Bolečina.
Nekaj ur pred tekmo sem imela solzne oči, ker sem dobila tako čudovito sporočilo. Po tekmi sem obsedela. Nisem bila jezna, niti razočarana. Življenje me je naučilo, da se moram spoprijeti z vsemi plani. Takšnimi ali drugačnimi. Predvsem pa me je naučilo, da moja naloga ni ljudem soditi. Čeprav je v meni že od nekdaj ogromno prtljage, tudi jeze in goreče želje po spremembah. A izbiram in se borim. In se bom borila. Še naprej.
Verjamem v te fante in o njihovih čudovitih zgodbah bomo še govorili. Vse ob svojem času. Pravem času.
Težka tekma je bila. Ni bil lahek večer. Pričakovano. Ker podcenjevali nikoli nismo nasprotnikov. In jih ne bomo.
Drugim prepuščam spet metanje blata v ljudi, jaz si bom jutri zjutraj spet privoščila sprehod po listju.
Glave gor, moj Maribor.
Šele končali smo prvo četrtino. In zadnji krog…bo doma…do takrat, verjemite mi in prepričana sem…bo vse drugače.
Verjemite v ljudi predvsem takrat, ko jim ne gre.
Ko so na vrhu, so vsi v prvih vrstah za aplavz. Bodimo v prvih vrstah za aplavz v podporo. Da se dvignemo preprosto potrebujemo prijatelja.
Bodimo prijatelji.
Rada vas ima.
Počaščena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić