Nič koliko dni je mimo, ko sem ga v glavi že napisala. Nič koliko dni je mimo, ko sem razmišljala kak dober naslov bom imela in vau, ta bo pa res vžgal. In ja, če bi morda kdaj vklopila kak snemalnik, vzela list papirja, bi mogoče slišali moje glasne misli sredi noči, na cesti ko sem vozila avto ali preprosto razmišljala kako končat to nogometno leto, polno vzponov in padcev, solz in smeha, dni ko smo jokali in dni, ko smo izgubili. Ne samo na nogometnem igrišču.
Pomlad je bila pestra, zanimiva in zelo zahtevna. Borili smo se do konca, pol pa tudi 80 pik ni bilo dovolj za naslov prvaka. Zadnja tekma je bila boleča v številnih okvirjih, vseeno smo jo preživeli skupaj in se podali pogumno v novo sezono.
Po treh krogih smo končali Evropo, po devetnajstih krogih državno prvenstvo, se uvrstili v polfinale pokala in rekordno gremo v pomlad 2019, ki se prvim treningom začne drugi torek v novem letu.
Poslovili smo se od zlatega Mertija, že pozimi je odšel naš zlat Matej, na Poljsko je šel zabijat naš izjemen Bohi. Številni obrazi so prišli, ki jih spoznavamo, jim dajemo priložnost in vanje verjamemo.
Zgodil se je čudež po imenu Robert, ki je prvič v življenju prišel na tekmo in katerega material še pričakujem v prihajajočem letu. Kdo bi si mislil, da bo en telefonski klic dobro leto nazaj ustvaril eno čudovito prijateljstvo, ki prinaša tone smeha in neverjetne energije.
Dobili smo novo nogometno travo, ki nam jo lahko zavidajo številni, počasi se urejata sever in jug, do nove zahodne tribune pa je verjetno še dolga pot, a vanjo verjamem in prepričana sem, da bo stadion zasijal še v večjem sijaju in še z velikimi uspehi.
Bilo je to leto, ko smo se borili kot levi. Bilo je leto, ko smo zmeraj verjeli, čeprav se včasih ni izšlo.
Ko se je začelo smo si marsikaj želeli, verjamemo, da se bo vse uresničilo v novem letu.
Leto 2018 je med zvezdice odpeljalo našega Roka, ki nekje pazi na nas in navija z nami. Številni prijatelji so odšli zaradi bolezni, številni se z njo še borijo in verjamem, da bodo te zelo naporne bitke dobili in premagali to vojno.
Od najlepših dogodkov tega leta je zagotovo moja najljubša zgodba leta in nanjo sem izredno ponosna. Vijol’čna kri za vse ljudi je uspela sedmič v vseh svojih čudovitih številkah, izjemnih ljudeh, presežkih in trenutkih, ki jih nosi vsak korak, ki gre naprej. Zgodba, ki je tako izjemna in tako posebna. V osmi izdaji se vrača 4. septembra 2019. Verjamem, da boste z nami in nam jo boste pomagali ustvarjati in hvaležna sem čisto vsakemu, ki nam je do zdaj pomagal, da nam je uspela v takšnem obsegu. Ne vem kaj bi brez vas in zahvala ni dovolj velika kot jo čuti moje srce.
V letu, ki je za nami, smo pokazali da smo močan karakter, s trmastimi trenutki, z vztrajnostjo, zagnanostjo in predanostjo. Okužili smo številne, da gredo po naši poti in veseli smo, da so z nami.
Ljudski vrt nosi posebno zgodbo in vsako njeno poglavje je nekaj posebnega. Njegove veje sežejo po celem svetu, najdete jih v številnih vijol’čnih domovih, avtomobilih, krajih, kjer tega nikoli ne bi pričakovali.
Navijači Maribora smo posebni, včasih zahtevni, a zmeraj pošteni. Včasih nas jezijo rumene zgodbe, ki postanejo rdeče, včasih pretiravanja in pomanjkanje vida. A ostajamo zvesti in predani.
Na gostovanjih spoznavam ogromno navijačev, športnih delavcev, ogromno medijskih delavcev in ta naša zgodba je zelo velika, včasih žalostna, a velikokrat zabavna.
Hvala vsem, ki ste z nami, ob nas, za nami. Super je če ste pred nami. Ker ste nam velik izziv.
Hvala vsem prijateljem za čudovite zgodbe, za čas, za energijo in moč. Hvala bojevnikom in klubskim delavcem za čudovite dni, za krasen čas, za besede, za energijo, za gole in obrambe, za aplavz in za korake. Hvala, ker ste tukaj, naši, z nami in za nas.
Hvala vsem bivšim igralcem, ki nas spremljate, ste z nami in vam lahko podajamo roke in objeme kadarkoli vas kje srečamo. Da ste naši ostali in ste nas zmeraj veseli. Hvaležna, ker nikoli ne pozabite na lepe besede in nas imate radi točno takšne kot smo.
Bilo je dolgo in zahtevno leto. Prepričana sem, pa da bo drugo leto zagotovo boljše kot to.
Veliko smo prejokali, prevečkrat smo na britofu stali, ja, tudi letos smo 2. avgusta svečko prižgali…a si priznali…da bomo do konca dni skupaj ostali.
Vsem, ki me berete, ki mi pomagate ustvarjati vrstice, ki mi najdete izgubljene črke, obrnjene besede, ki se pišejo ko večina pije ali spi…hvala vsem, ker ste. Pomembni ste mi in ne pozabim vam vseh lepih misli, ki nastanejo po teh.
Ta blog sem začela pisat izredno težko in dolgo sem rabila, da sem ga sploh začela pisat. Ker ko imaš toliko začetkov dejansko noben ni pravi, kot verjetno tudi konec ne bo.
Lahko bi vam še bluzila ure in ure, pa bi vam rada samo zaželela srečno in uspešno prihajajoče leto, ujemite čim več srečnih trenutkov, naredite jih v nepozaben spomin, ustvarjajte počasi in odhajajte hitro. Zajemite sapo in prekorakajte čim več čudovitih poti.
Vidimo se…nekje tukaj ali tam. Nekje se najdemo. Najdemo se in lepo nam bo. Veste kje sem, ko se gre za Ljudski vrt, Dvorano Tabor ali Lukno. Večkrat moram tudi v Ledno dvorano, kdaj pa kdaj obiskat teniški dom. Ogromno vas je. A v mojem srcu ste. Tudi če niste med imeni, tudi če vašega imena ne povem na glas. Rada vas imam in pomembno je, da skupaj ustvarjamo nepozabne zgodbe.
December je mesec, ko vsi nekomu pomaga, da bi pomagal. Dajte to počet vse leto. Ne potrebujete dosti, le včasih prijazno besedo, nasmeh in kakšno šalčko čaja.
Rada vas ima.
Ona, ko je ponosna, da piše utrinke vijolice.
Končuje se blog 812.
Beremo se kmalu. Najkasneje v letu 2019.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić