Select Page

Končno. Tak dolgo me ni bilo.

Pa je res bilo fajn bit spet nazaj.

S »kapetanom v roki.« Pa masko na obrazu. Pa z iksi, ki so večno spregledani.

Pa z razkuženimi stoli, pa z merjenjem temperature.
Sploh ne v tem vrstnem redu.

Nova realnost je pač takšna kot je.
Srečni smo, da smo sploh lahko skupaj.

Tekma rokometašev s prijatelji s Koroške je prinesel poraz.
Če bi gledali po prvem polčasu, bi rekli da je rezultat 26:30 čisto realen.

Če bi pogledali drugega, bi rekli da sploh ne.
Razpoložena domač kapetan in golman sta vendarle delala razliko in ekipo »tiščala« naprej.

Uspešno. Iz minus sedem, do minus dva je šlo.
Za kaj več pa včasih potrebuješ tudi malo več sreče.

Ekipa se je borila do konca. Borbe jim res ni bilo za očitat.
Kljub klofutam, kljub temu, da so bile ene stvari videt z Marsa, ampak saj smo te vajeni ne.

Včasih se zdi, da pač vas ne more postat mesto in obleka ne naredi ravno poklica, ki ga opravljaš.

Pa saj niti ni važno.

Medtem ko smo dobili direktivo gospoda s prevelikimi hlačami, da moramo nujno vun (še za nami na wc je šel), smo rekli kakšni še z enim izjemnim, žilavim in čudovitim. Na daleč. Z masko.

A saj ve, da ga imamo radi in bi za njega tudi fockali. Ker če kaj, bomo zmeraj branili izjemne. Ker si zaslužijo in ker imajo v naših srcih posebno mesto.

Ta poraz je le en nov začetek učenja, spoštovanja in zmagovanja.
Včasih odločajo malenkosti, da lahko potem postanejo izjemne zgodbe.

Pa srečnega in zdravega vsem.

Rada vas ima.
Zmeraj mariborska.
MalaMo. :*