Select Page

Edina sta ostala. Vsi ostali so se vmes selili v kakšno ligo nižje, samo ta dva Štajerska kluba pa si ne pustita, da jima karkoli pride do živega.

Zadnji in predzadnji državni prvak. En ima en naslov, drugi 15. A zakaj bi se toliko dregali ob številke, statistiko (ki včasih rada tudi »zapeče«, vprašajte dipl. ekonomistko) in se po stotem derbiju Štajerske posvetimo zgodbi, ki je prinesla remi.

Dva polčasa, dve zgodbi. Volja, energija, razpoložena golmana, polno dinamike, pa dosti živčnosti in na koncu dva gola na vsaki strani, a eden je za anale.

Rokov gol si je treba pogledat. Večkrat. In če treba v počasnem posnetku. Mojstrovina, ki ti je zaprla jezik za masko ali pa pred tv zaslonom. Izjemno, krasno, noro!

Kaj bi bilo in če bi bilo in kaj vse se ni zgodilo, tudi tokrat prepuščam analitikom. Ker kaj če bi bilo pa ni bilo pred tekmo, pa bi se lahko zgodilo, a se vendarle ni zgodilo in se je zgodilo najboljše, je zato dobro, da lahko rečem le hvala in aplavz za vse.

Za vse, ki ste se borili do zadnjega atoma. Za vse tiste, ki ste se borili za pravico, za tiste, ki niste razumeli krivice, za tiste, ki ste videli padce, ki bi jih nagradila akademija, ki skrbi za zlate kipce, pa aplavz za Blaža, ker je bil danes nekaj, kar verjetno ni mislil, da bo.

Aplavz tudi za »zunanjega izvajalca,« ki je poskrbel, da bo njegov spominek viden verjetno še nekaj let tam, kjer ni bil potreben.

Pohvale še vsem vztrajnim, zagnanim, neverjetno motiviranim za vzpodbude, energijo, neverjetno moč in poklon za voljo.

Poklon vsem, ki se trudite, da je tekma organizirana tako čudovito, krasno in da sem lahko del nje tudi sama.

Tudi tokrat sem hvaležna, ker sem lahko užila ta čas še zadnjič ta mesec na tem neverjetno lepem, čudovitem in krasnem stadionu, poln emocij, poln energije, zdravilnih učinkov in prekrasnih spominov.

Ne morem mimo tega, da je srečanje na severu po tekmi še zmeraj trenutek, ko si hvaležen za zgodbo, ki bi vsaj za mene imela poseben naslov. Oh ta imena…

Sonce je zašlo, na sebe smo zvlekli tople cote, se nasmehnili jeseni, zaploskali prvakom, se drli na drugo stran najboljši kuharici juhic na svetu, prinašali dež z lapanjem (kaže sicer ful slabo), a na koncu se je vendarle vse tako končalo, kot se je moralo.

Analize, jezo in vse ostalo tudi tokrat prepuščam drugim strokovnjakom na področju »idej za sedenje na ta zadnji,« vsem dobrim ljudem pa le…

…mejte se radi, gibajte se dosti, uživajte z ljudmi, ki jih imate radi, dosti se smejte, bodite dobri drug z drugim, ne pozabite poklicat starih prijateljev, predvsem pa vam želim, da bi več odpuščali in bili več hvaležni za ljudi, ki so skozi leta morda postali nekdo, ki je, a nikoli ne veste, kdaj ta »je« postane preteklost.

Vse dobro vsem in naj vam bo najlepše na svetu.
Ostanite zdravi.

Rada vas ima.

Ponosna na ekipo.

MalaMo. :*