Ste si kdaj hudo umazali hlače, ker ste padli? Je v vas skočil zelo prijazen pes in je želel deliti njegovo ljubezen z vami? Ste kdaj prišli domov blatni do kolen s čevlji, ki ne bodo nikoli več čisti? Ste kdaj stali na mestu, ker ste nekomu hoteli polepšati dan s svojim nasmehom, morda kakšno prigodo, lepimi besedami? Ste kdaj preprosto uživali v pogledu na drevo, ki je postalo skulptura za občudovanje? Ste se kdaj pogovarjali s ptički, močeradi, metuljčki, polži, veveričkami ali morda srnico? Ste se kdaj spraševali zakaj tako rinete po asvaltu, če pa je zelenica preko ceste tako lepa? In ali ste se kdaj vprašali kakšno bo življenje, ko nanj ne boste mogli vplivati?
Vsa vprašanja imajo en skupni imenovalec. Karantena.
Dolgo sem razmišljala kaj napisati in kaj vam povedati. Že 48 dni zapored sem šla na sosednje hribčke. Štejem korake, kilometre. Štejem misli. Zbiram ideje. Mestni vrh, Piramida in Kalvarija so mi v teh dneh dali ogromno. 159 krat sem do zdaj prišla na njihove vrhove v teh dneh.
Srečna, žalostna, solzna, utrujena, razpižjena, polna elana, včasih čisto brez energije, včasih s svincem na nogah. A prišla sem.
Kadar se zjutraj zbudim in se sprašujem kaj mi je tega treba, vedno najdem odgovor vprašanju zakaj sem začela.
Neko jutro sem imela občutek, da nimam ničesar več. Maček je bil navolen, da sem cele dneve doma, nisem bila prava. Kričanje mi je postalo rutina, strah v kosteh mi je povzročal dnevno paniko. Nisem vedela kako ubežati ali kako se spremeniti.
Hribčki so mi dali toliko. V teh dneh so me naučili, me spremenili. Hribčki so mi vsak dan izziv. Ko grem po blatnih poteh in se sprašujem na katero roko bom priletela tokrat, ali me bodo palice le obdržale, ali so novi pohodni čevlji primerni in ali me morda le ne bodo zažulili.
Pa tak lepi so bili….en dan. Zdaj so polni blatnih odtenkov korakov. Tudi pasjega.
Kadarkoli se podam na pot sama, s kom ob sebi ali na telefonu se zavem, da je vsak dan čisto posebna zgodba. Včerajšnja zgodba je mimo. Danes začenjam znova in znova si moram dokazati, da zmorem. Pa mi ni lahko.
Enkrat bom prišla na vse tri vrhove brez da bom parna lokomotiva. Enkrat vem, da bom vse tri prehodila prej, ko mi to uspeva zdaj. A nisem začela, da mi to uspe v 55. minutah po relativno dolgi poti. Pa rada pogledam na uro. Priznam.
Ni važno kdaj začnem, se pa sprašujem kdaj bom končala.
Če bi mi kdo pred dvema mesecema rekel da znam prit na Kalvarijo ali Piramido pred sedmo zjutraj, bi se mu gladko smejala. Zdaj znam biti že pred deveto okoli Ljudskega vrta kot nagrado, da mi je uspelo.
Izbiram različne poti. So dnevi, kot so ti, ko grem zelo podobne poti, ker vem kje je mala verjetnost, da mi zdrsne kljub veliki pazljivosti.
Velika luža sredi Piramide še čaka na svoje suho obdobje, nekatere poti so poteptali ljudi, nekatere »čokolino« poti pa so naredili kolesarji. Kljub tablam…prepovedano.
Na Mestnem vrhu se stopinje smeti ljudi manjšajo. Mogoče bo kmalu tista flaša vodke našla svoj koš.
Ljudi je iz dneva v dan manj, ali pa sem jaz vsak dan bolj zgodnja.
Na poti srečujem različne tipe ljudi. A moje prošnje se vedno bolj uresničujejo. Ostajajo samo še prijazni. Z izjemno prijaznimi kužki, ki ne morejo mimo, da me ne bi pozdravili, do starejših dam, ki hitijo mene kot da imajo vsaj 15 let manj, do starejših parov, ki počasi in vztrajno prihajajo na vrh. Tu pa tam srečam kakšnega majhnega otroka, ki uživa v iskanju novih zgodb narave.
Včeraj sem končno videla tudi »Jack and Joe« labodjo družino. Kako posrečeni so in kako srečni so skupaj. Vsi smo se ustavljali kot nori in jih gledali kot da kaj takega vidimo prvič. Naj bodo zdravi in srečni.
In ko hodim tako po poteh življenja te dni, mi je jasno, da sem se predvsem veliko naučila na teh korakih.
Mogoče lahko imajo ljudje zdaj maske, a tiste, ki jim je padla z obraza, ne more nadomestiti nihče. Dejstvo je tudi, da si eni psi ne zaslužijo svojih lastnikov. Teh je malo, a še zmeraj preveč. Vem, da me je vsak padec naredil za izkušnjo močnejšo.
Zavedam se, da je lahko še tako težki korak lažji, če nisi sam.
Spoznala sem, da prave prijatelje spoznaš, ko imaš umazane hlače.
Naučila sem se, da če je človek prijazen, ne rabi ne Korone, ne učenja. Nesramnost je hujša od vseh virusov tega sveta.
Bolečina, ki mi te dni trga srce je fuzbal. Gledam to nemško ligo, zraven katere gladko zadremaš in se zavedam, da brez gledalcev to ni več fuzbal. Zato nam vrnite tekme, vrnite nam našo ljubezen nazaj. Naše zlata vredne stole. Naše spomine. Našo energijo.
Zadnje dni sem trdno odločena, da ni besed, ki bi me prepričale. Dejanja štejejo. Vse ostalo je le megla. Za sonce potrebuješ dejanja.
Ne pozabite, da nisem večna. Kot tudi vi niste. Začnite živeti. Danes. In razmišljajte s svojo glavo.
Prepričani bodite, da heroji niso plačani z denarjem, ampak s srečnim srcem.
Te dni sem najlepši živalski vrt videla v naravi. In ni lepšega od živali v naravi, ki sanjajo svobodne sanje.
Ko me je en dan ujel dež, sem bila hvaležna za varno zavetje gozda. Ko sem prišla iz njega, je že spet sijalo sonce.
Ne smem pozabiti poslati pozdravov vsem neznancem na poti. Če me berete tukaj…lepo vas pozdravljam in hvala za vso pozitivno energijo, ki mi jo dajete, ko se srečamo.
Kako jutro mogoče res težje vstanem, a sem na pol poti hvaležna, da sem sploh lahko začela.
Če ste morda v karanteni pozabili živeti, se spomnite na mene. Jaz sem začela živeti. Na novo.
Pri vsem skupaj pa je pomembno, da se vsak dan zbudim. In moje srce. Bije.
Še zmeraj pa imam knjige. Knjižnice so znova odprte. Srečujem te izjemne ljudi z neizmerno voljo in ljubeznijo do knjig. Te omejitve ne pomagajo nikomur, a kmalu bomo spet lahko živeli tako kot si zaslužimo.
Ne pozabite, da je Piramida tudi zvečer lepa, če iščete izgovor za izgubljeni dan.
In morda kakšen dan ne bi želela iti, ker ne nesejo ne roke, ne noge. Pa grem. Preprosto pač grem.
Pogrešam nogometne bloge, tako zelo mi falite vsi. Tako zelo bi vas rada objela, stisnila k sebi. Tako zelo mi manjka ta adrenalin, odštevanje do tekem, tako zelo mi fali, da bi komentirali sodnike, se nasmejali kakšni prigodi po tekmi. Pogrešam kup zgodb, ki bi jih nesli v zgodovino. Mogoče zato je vsak dan pot okoli stadiona kot ljubezen na prvi pogled. Vsak dan znova. Se ustavim pri najljubšem grafitu, ki ga verjetno kmalu ne bo več in bo vendarle v letu dni zasijala nova tribuna. Tako zelo si želim, da bi skupaj slavili, se jezili, se smejali. Tako želim si, da bi bili vsi zdravi in da bi lahko končnoooo, spet končno bili eno. Vijol’čna družina.
Verjamem da se marsikomu to ne zdi nič tragičnega. Najhuje kar pa je, da ko bodo tekme v prenosih, bomo imeli vsaj to. So rekli. Ker je vsaj nekaj, kar imamo. Ampak nogomet ni za to, da ga gledamo doma. Nogomet je zato, da občutimo utripe srca. Energijo. Ljubezen. Da zmagujemo in smo poraženi. Skupaj. Kdaj bodo dojeli? Da eno brez drugega ne gre? Da smo ljudje rojeni, da smo skupaj. Da skupaj ustvarjamo te edinstvene in neponovljive zgodbe.
Težko je, res je ful težko vse skupaj. Če bi bilo vse »po pravem,« bi imeli v žepu že 16. naslov in zaslužene počitnice. A ker življenje gre svojo pot, si s politim konjakom v Menartovi pesmi svojo zgodbo rišemo in pišemo na novo.
Danes je tak en sončen ponedeljek. Zaspane oči so hvaležne za prijazno jutro in krasne ljudi. Danes je še en dan, ko bom razmišljala kako bi bilo lahko jutri lepše in boljše.
Za kavico, sprehod ali čvek pa sem zmeraj na voljo.
Morda ta dan prinese še kaj lepega od tega krasnega jutra.
Slišala sem ptičke, ki mi pojejo v pozdrav, v jutranji rosi lovila kapljice in po blatni poti prišla do sonca. A najlepše je bilo to, da sem v 4 minutah znova premagala sama sebe.
Začela sem, ker sem želela drugačno sebe. Na dobri poti sem. Ne vem kako dolgo bom vztrajala, a ponosna sem na vse prehojene korake, ki sem jih naredila zase.
Dajte tudi vi. Če vam je dolgčas, me vzemite zraven. Fajn bo.
Do takrat pa se ne jezite na tiste, ki vam vračajo nasmeh.
Rada vas ima.
Hribčkolazka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić