Mariborski šport premore toliko znanja, toliko izjemnih ljudi. Našli jih boste na vsakem koraku. Na atletskih stezah, ledenih ploskvah, po poteh Pohorja, na sveti travi ali pa morda samo v kateri od dvoran ali telovadnic.
Včeraj je Lukna gostila eno prav posebno tekmo. Zadnjo za to sezono v ligi prvakinj ženske odbojke.
Za vstopnici se prijazno zahvaljujem Avto Jarcu, kjer jih je moja boljša polovica tokrat prevzela.
Bilo je to pozno popoldne, kjer se po prvem nizu tekma žal ni poznala. Tudi ne zaradi izgubljenih imen.
Prebujena. Razigrana. So bila druga imena.
Ko se je prireditev Športnika Maribora v Habakuku že začela, so odbojkarice, ženska športna ekipa leta, zasluženo čestitale nasprotnicam iz Italije za zasluženo zmago.
Vzele so jim niz, za vse ostalo pa je zmanjkalo poguma, moči in verjetno še česa.
Bila je to tekma, ko sem spoznala, da se moramo vsi še toliko naučiti. Eni ločit evropsko žogo od tiste, ki nas spremlja v prvenstvu. Naučiti se moramo, da moram bolj držat skupaj. In ta tekma nas je naučila, da včasih preprosto premalo gledamo na koledar.
Bila je to tekma, ko sem si želela kakšen skok več, morda malo več zagnanosti. Z vseh strani. Kot da bi se vsi skupaj bali, da je manj preveč. Kot da si želimo to kar imamo in da več ne potrebujemo.
In če tudi bi te izjemne športnice tekmo dobile v treh nizih, bi jim privoščila, da bi se čudovito uredile, da bi prišle na habakuški oder v vsej svoji najlepši verziji. Ker si to zaslužijo.
Ne glede na vse, njihovi rezultati kažejo, da imajo nekaj več. Že leta občudujem mariborske odbojkarice, ki so slovele po tem, da jih noben rezultat nikoli ni zmedel. Znale so obrniti zgodbo. Res pa je, da se skozi leta zgodijo spremembe in te spremembe prinašajo spremembe, ki si jih niti sprememba sama ne želi.
In ko sem, še v bundi doma s telefon v roki ploskala mojemu »malemu« Roku, sem vedela, da bi si svoj aplavz zaslužile tudi one. Ko bi stale tam, na odru. Nekaj let nazaj so stale na odru točno tam, kjer so včeraj igrale tekmo. Včeraj je bila sprememba večja od priznanja.
Nagrajenci so po večini bili znani, saj vemo kako gre v našem mestu to. In čestitam vsakemu posebej za vse izjemne dosežke, ki so jih dosegli v minulem letu. Tudi vijol’čnim fantom za uvrstitev v play-off kvalifikacij za ligo Evropa.
A da me pot ne potegne spet v drugačne vode…
Hvala za čudovito odbojkarsko zgodbo. Prvič v življenju sem si ogledala dve tekmi na tako visokem nivoju. Takega privilegija nimamo vsak dan in tudi vsi ga nimajo. Zato sem hvaležna, da sem videla kako poteka ta posebna tehnologija, se naučila, da govorim o tem, o čemer vem in pišem o tem, kar nosim v srcu.
Sreda je in čutim eno posebno moč, ker vem, da take krasne zgodbe, nove izkušnje, prinašajo lepo pot naprej. Morda s kakšnim bolj močnim padcem ali poletom v nebo. Nikoli se ne ve.
In ko boste, če boste, v soboto noreli po stadionu Ljudski vrt, se spomnite, da je nekje vmes…tam na enem izmed sektorjev ena deklina, ki ploska svojim zlatim vijol’čnim bojevnikom.
Poklon vsem izjemnim mariborskim športnikom.
Rada vas ima.
Klanjam se.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić