Imeli smo ta dan

Več kot 230 km kasneje… tabla za Koper. Vesel si obale, sončnega dne. Krasnega izleta. Na stotine korakov in sredi vsega ti pade na pamet, kdo ve od kod, če si pri vsem, kar si potreboval za pot, vzel tudi jakno. Zvečer bo ja hladno. Skoraj za bundo, pa še ne za budno pa bi mogoče bilo fajn imet bundo.

No, na parkirišču pred igranjem male japonske turistke (fotoaparat je ostal sicer v nahrbtniku) pride do ugotovitve, da je mogoče pa vendarle res nimam. In ja, še dobro da Tadej vzame zraven vse, za vsak slučaj. Ker kaj pa če. Tak da… oblečena sem bila kot da če se slučajno na sprehodu po Piranu zredim za nekaj kilogramov, a veste kaj… zeblo me pa ni.

Piran je preprosto čaroben. Galebi se družijo in s svojo šarmantnostjo širijo srečo vsem, ki jih srečajo, ljudje uživajo v druženju, otroci domačih logov se pripravljajo, da nekaj ušpičijo, mucke so znova na svojih mestih, kuža čaka lastnike, ki so šli na vrh zvonika, mladi pari se objemajo, na Tartinijev trgu se zdi, da je postal raj za rolkanje, vsepovsod ljubezen in na vrhu… tisti moj mir.

Moj pogled. Moja sreča. Mesto, ki me vedno znova očara in mi daje vse potrebne dodatke, da preživim vse kar prihaja. Ob morju lovim kapljice in pošiljam poljube v nebo vsem krilečim angelom, ki mi hodijo ob strani. Nekje ob znanem ovinku opaziva, da je najina picerija spet odprta. In najina najljubša tortica še zmeraj krade poglede mimoidočim.

Je dan, kot bi ga narisal. Bojan, ali pa katerikoli drugi junak. Čeprav bi včeraj mogoče potrebovala tudi čarodeja, mogoče čarovnika. A ko gledam z distance najin včerajšnji dan… sem hvaležna. Ker sva točno to iskala in želela.

Ker ko me vpraša… kam si želim, mu zmeraj rečem isto. Vem, da ve moj odgovor, pa še vedno se nikoli ne naveliča hoditi po tlakovcih brez konca.

Ko se še enkrat znova izgubljava med piranskimi ulicami in gledava prekrasne polkne in rožice v koritih. In ko še zadnjič pogledava vse tiste strehe se zdi, da sva znova na najljubšem vrhu sveta. Ker Piran ima zgodbe. Pod škripajočimi se koraki slišiš tisto zgodbo, tisto misel. Da ne pozabi Mo, imaš današnji dan.

Ko se preko tako ljube sprehajalne poti, ki me vedno znova opozarja na kamenje (vem, pa tudi to vem, da pazim, da ne padem), odpravljava do avta, oče in sin (upam, da sta v tej družinski navezi) na malem golu zelenice blizu obale streljata na gol. No v resnici oče strelja, sin pa stoji v golu. Kot prava navijača se ustaviva in navijava za fanta. Oče vidi, da sva navdušena in oče zaupa, da je rezultat izenačen in da zadnji strel odloča. Fant brani in midva z razdalje ploskava kot njegova največja navijača. Uspelo je. Ko vidiva v njunih očeh sreče sij, se opraviva proti Kopru. Čaka naju Bonifika.

Med ulicami uživava v poznem popoldnevu, ki mu sonce maha v slovo, mesto je živo, vsepovsod glasovi in kriki srečnih otrok. Vmes ujameva še nekaj, kar ne želiva in se odpraviva proti promenadi, saj se veseliva srečanja z najino zlato Patricijo, ki jo po Obali iščeva zmeraj, ko le imava čas. Ker naš čas gre prehitro, je čas za primaren obisk in na tribuni je ob meni izjemno zanimiv gospod, ki mi polepša celotno srečanje. Uči me novih znanj, tudi utrip mi meri, je iskren, direkten in pošten. Svetovljan, poln humorja in življenjskih zgodb. Vmes ujamemo še najboljšega tv voditelja, ki s prešernim nasmeškom pač ne more zgrešiti naših navijaških duš.

Ogrevanja je kmalu konec in srečanje nas spomni na besede z naslova in misli dneva. Imeli smo ta dan. Ko smo srečali stare prijatelje. Nekatere znance po desetletju. Ko smo se učili, spraševali in želeli. Ko smo iskali, a nismo našli. Ko smo v obupu bolečine in jeze na trenutke zrli v daljino. Morje, morda ti veš?

Nemoč in prepričanje te vleče naprej. Trma. Vztrajnost. Kot moja dva najljubša »Pir-a.« Tudi ko ne gre. Daj, daj še malo. A vprašanje vendarle ostaja, če to lahko. Že davno ne iščem izgovorov in če-ji se brišejo iz mojega slovarja.

Tudi če gledam dol in mi bo srce preklalo na pol, še ne pomeni da mi je vseeno. Nasprotno. Tako bi svojo kožo dala, da bi lahko iztrgala ven vso tekočino brezupa, ker v življenju moraš naprej razumeti. Dojeti. Šele potem skoči, teči. Ustvari. Verjemi.

Mrzlo postaja in po tekmi imamo čast, da nas pozdravi sobotni slavljenec, naš izjemen in srčen bivši igralec, ki nam zmeraj z veseljem pokloni nekaj minut. Hvaležna sem, da smo skozi vsa ta leta ostali vedno nekje blizu, vedno v srcih in da vem, da bomo zmeraj srečni, ko bomo srečanje znova lahko doživeli.
Čas je, da jo še zadnjič objamem. Cmok v grlu pravi, da moramo domov. Ura je pozna, vstajanje pa nima milosti za človeka, ki vztraja. In bo ne glede na vse tegobe znova vstal in šel. In tako sem. Včerajšnjemu »Pir-u« dodala tudi današnjega. Seveda z dvema dodatkoma.

Bila je nedelja, bil je dan, ki ga ne bom pozabila. Nogomet je zmeraj več kot nogomet. So zgodbe, ki jih pišemo, so večeri, ki jih zjutraj dajemo v srce. Ne glede kaj se bo zgodilo, imeli bomo to upanje.

To vedenje, da smo storili vse. Kar smo lahko. In da naša zvestoba preprosto nima konca. Čeprav, če sem fejst iskrena, vendarle včasih v njo pade kakšna prevelika mina in premala sem, da bi se je ognila.

Ni ga čez kompliment kako rada imam ta klub. A imam ga res. In za to ljubezen ni prave besede. Je pa zagotovo večna. Nikamor ne bomo šli. Mi ne. Upam pa, da tisti, ki ne čutijo enako, da imajo kufer vedno odprt. Pa ne zato, da v njem spi mačka.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Ko sonce poljubi morje. Zajemi sapo.
MalaMo. :*