Pep si

Dve tekmi. Dve zmagi. Krasen sončen popoldan. Čudovit večer.
Ko Rulo zapre jezike. In ko četrti niz prinese olajšanje.

Kaj rečt le kot…hvala za čudovito nogometno tekmo.

Kritiki so že glavni. Vsepovsod. Pustimo jim govoriti. Čeprav meni na tekmi ni uspelo ostat tiho.

Kaj bom jaz govorila nekomu, ki že več let hodi na tekme kot sem stara, o tem kak se fuzbal špila. Res je, marsikaj je v letih. In temu primeru stopnji tečnosti. In ja, na tekme se hodi šimfat. Zakaj? Ker je tak bolj fajn? Da bi jih po tekmi počakal, pa jim povedal kaj jim gre? Seveda ne. Kdo te oni so, da bi se jih čakalo.

Zelo mi je žal, da danes po tekmi nisem mogla ostati, saj so me v Lukni čakale obveznosti. Sem se pa skozi prvi polčas borila za te vijol’čne fante. A saj je bil Rulotov gol dovolj, da so utihnili. Da meni, bjondi, ženski, ki pojma nimam o fuzbalu, ne govorijo več kak pa kaj.

Ne dam se in ne bom tiho. Zaradi svoje predanosti, zvestosti in iskrenosti si ne bom dovolila, da me bodo ljudje žalili za to, ker verjamem v fante. Ker oni komaj čakajo gol Celja. Da bodo lahko dalje glasni. Da bo tribuna spet žvižgala trenerju. Da bo tribuna spet glavna, ker je že tretjič šla po pir in gospa na desni v 70. minuti še naprej zvesta ostaja svoji igrici na telefonu. Kako ne bi človek bil presenečen, ko ima na vhodu temeljit pregled, pred mano pa fant s pijačo z mehurčki v plastenki in zloglasnim štoplom.

Pravila so za vse enaka. Tudi če srnica ne vidi. Tudi če srnica ne loči prekrška od odbite žoge. Tudi če se pri čistem prekršku, ki se zgodi zaradi prekinitve napada za morebitni dobljeni gol, ne deli kartonov.

Sever ostaja zvest severu. Ene stvari se nikoli ne bodo spremenile. Eni bodo zmeraj gledali to, kar želijo videti.

Pred dnevi sem nekje prebrala, da pač vsak sliši tisto, kar razume. Zato se opravičujem, ker ne znam dopovedat. Ker ne znam pojasnit. Zgodbe o vijol’čnih fantih, ki si jih naj domov peljem, če so mi tak pomembni in jih tak branim.

Kak sramotno se včasih počutim, ko pa bi se drugi morali tak počutit. Ko pri mojih »rosnih« letih me učijo fuzbala. Kdo te jaz sem, da bom jaz na njihovi strani in kdo te oni so, da se bodo obnašali tak kot se. Vsaj malo navdušenja so pokazali, ker se je Amir vrnil. Da je Handa v vratih, je pri meni okoli ostalo nemo.

Fantje so pokazali veliko več kot zadnje tekme. Pa da bi te vsaj v gol še vse šlo. Ampak kot sem rekla. Pa če bo Rulotov gol dovolj, mi je dovolj.

Tri pike proti Celju in njihovim navijačem. Ki so prišli predvsem v svojem slogu. Z želvaki in še s čim na Ž. Pač, vsak da kar ima. Mar ne?

Pa je lepo, ker človek gre na fuzbal. Tak rada grem na ta moj zlati stadion. Sonce mi je tak v fris šajnalo, meni je bilo pa tak vseeno. Ker smo se fajn imeli. Ker smo se družili. Ker smo se nekaj naučili. Kaj mi bodo izgubljeni lasje, pa ne samo na moji glavi, v primerjavi s tem, ko Rulo stisne gol, ko se derem kot podivjana pipika in pogledam desno in me vpraša zlata prijateljica: »Kdo je dal gol?« Neprecenljivo. Ker sem jo tak tukla po rami, kot da se mi je čisto zmešalo.

In po tem, ko po tekmi vidim te moje zlate sončke od otrok, ki so me tak veseli, hitro pozdravim prijatelje in ugotovim, da mi ena tako zelo manjka, pohitim do Lukne.
Kjer uživam v družbi odbojkarske familije in zmage, ki se je zgodila po 4. nizu.
Krasno je bilo. Toliko ene nalezljive dobre volje, čudovitih, plemenitih in izjemnih ljudi. Vsakič znova pride kakšen z dodatnim sončnim žarkom in toliko pozitivne energije.

Pa smo malo še v Tribuna baru ostali. Da se nasmejemo in kaj naučimo. Pa še soseda sem srečala, ki ga nisem videla že toliko let. Pa naučili smo se par Možičkov spet. O lufta do sline. Joj, včasih bi rabila snemalnik za vse te komedije. Hvala. Hvala.

In tako sva se, okoli polnoči sprehodila mimo stadiona. Domov. Tukaj sedim in se vam zahvaljujem.

Ker ste prišli na eno ali drugo tekmo. Ker ste zvesti mariborskemu športu. Tudi odbojkarice so suvereno zmagale.

Hvala vsem, ker prihajate, ker imate radi grbe in je vse ostalo tako zelo nepomembno. Hvala, ker se borite z mano s temi mlini na veter. Ki imate svoje mnenje, a s tem ne žalite in sramotite drugih in sebe. Hvala vsem, ker imate radi vijol’čno barvo in predvsem, ki ste zvesti. Hvala.

Ponosna sem na to kdo sem in kaj sem. Hvaležna, ker imam privilegij bit navijačica in da sem še zmeraj tako zvesta kot sem zmeraj bila. Marsikaj hudega sem doživela, marsikdaj mi ni bilo lahko. Marsikdaj sem čutila v sebi eno bolečino, zakaj pa ravno mi. Samo danes vem, da je vse z razlogom.

Rulo zlati moj, ki boš v moji foto knjigi edini z najbolj posebno zgodbo. Ponosna sem nate in ti hvaležno ploskam in se mi zatika v grlu, ko tako na glas kričim tvoje ime. Hvala. Objela te bom drugič. Do takrat pa vztrajaj. In pokaži svoj karakter. Bemtiš, ti dobro pristoji ime na tabli za gole.

Čestitke odbojkarji. Ker ste pokazali ves svoj karakter, moč in energijo. Samo mirno in počasi dalje.

Hvala za dobro hrano. Slaščičarna Ilich, Hiša kruha in Restavracija pri vodnem stolpu za šmorn. Komaj čakam, da ga bom lahko spet jedla.

Tako, to bo to od mene. Ni pet vrstic. In ni blog, ki ga vas je prejšnjič zagotovo še kako zelo šokiral. Tudi mene ogromno krat kaj šokira. Pa nimate o tem niti malo pojma.

Spoštujte. Cenite. Verjemite. In predvsem…preden kogarkoli sodite in ga kamenjajte…sedite v njegove čevlje. Da vas vidim.

Ponosna sem na vse, ki v življenju ustvarjate izjemne zgodbe. Nogometna in odbojkarska sta minuli večer dokazala, da je vse v ljudeh, ki vate verjamejo, ko se ti zdi da si čisto sam.

Ponosna navijačica sem. Zaradi tega sem spoznala toliko krasnih, izjemnih in neverjetnih ljudi, ki so mi dali toliko energije, poguma, ljubezni. Obogatili moje življenje in ljudi okoli mene. Pomagali s svojimi gestami, znanjem in močjo. Šport mi je prinesel toliko zgodb, ki jih lahko delim v blogih in vsaki dan, ampak vsaki dan sem vam hvaležna, da vas imam. In mogoče se včasih bolj dregnem v ta negativne, ker sem prepričana, da jih bom lahko spremenila. V resnici pa pojma nimate kako zelo sem hvaležna vsem vam, ki ste vame verjeli in mi pomagali ko mi ni šlo. In hvala moj mali S. David, ker si mi, odkar si se rodil dal vedeti, da ne glede na to kje bom, boš zmeraj ponosen da si moj prijatelj. Tvoje mlado otroško srce je tako polno ljubezni in hvala, ker si.

Končujem pa s tabo prijatelj. Leto dni borb, leto dni prevoženih kilometrov, obiskov bolnišnic, iskanj rešitev in bolečine. Leto dni, ko si se pogumno podal na pot uspeha. Vem, da biješ bitko življenja, ki je nepredstavljiva. Ampak ti si fajter, ti si borec. Ti si heroj. Po letu dni sem tako še dodatno ponosna, da te poznam. Si moja inspiracija za življenje in neverjeten vir ljubezni. Dragi prijatelj, leto dni kasneje ti čestitam za vse dobljene bitke in komaj čakam, da dobiš vojno. Ker si Velik človek. Ker si izjemen mož in oče. In ker si prijatelj, ki si vedno poskrbel, da mi je bilo lepo. Bori se dalje in tu smo, da ti držimo krila, če se slučajno malo poškodujejo. Ponosna nate. Hvala, ker si in hvala vsem, predvsem ženi, za izjemno pomoč pri tvoji borbi za lepši dan.

Tako, zdaj pa počasi končujem. Se dobimo proti večeru na rokometu.
Vztrajajte. Tudi če drugi menijo, da niste na pravi poti. Prisluhnite srčku in bodite zvesti.
Rada vas ima. Polnočna ptička.
MalaMo. :*