Nič ni lepšega, ko ti napovedo dan hudih nalivov in slabega vremena.
Samo sem rekla, da vseeno grem zraven na Gorenjsko.
Med tem ko so eni delali, sem jaz raziskovala mesto Kranj.
Nekaj točk sem si napisala, jih iskala z ali brez navigacije, se našla v čudnih ulicah, spoznavala številne trge tega krasnega mesta.
Videla njihovo gledališče, Prešeren pa mi je tak al tak sledil na vsakem koraku.
Čisto slučajno sem naletela še na njihovo prečudovito knjižnico in postalo me je sram, da Rotovž še vedno natrpan v našem mestu čaka na lepše in predvsem varnejše čase.
Sprehodila sem se mimo čudovitih krajev, našla tako želen vodnjak, videla mlade, ki so iskali poti na bus domov, drugi pa so na klopcah na trgih opazovali mimoidoče.
Kranj je bil za mene do včeraj popolna neznanka, čeprav sem ga obiskala že mnogokrat zaradi nogometa, a takrat na drugi strani mesta.
Včeraj sem videla drugo stran, strogi center, videla številne male ulice, zapuščene trgovine, prisrčne kavarne in avtomobile, ki vozijo kak se jim zazdi.
Za konec sem si izbrala še ogled Prešernovega gaja, vmes pa rešila še najbolj vijolčno uganko tega septembra.
A ker jaz ne bi bi bila jaz, sem svoj ogled Kranja končala kar na stadionu.
Nisem mogla iz svoje kože. Kraj, kjer smo tolikokrat razočarani odšli domov, enkrat do kosti premočeni, včasih olajšani, a zmeraj v pričakovanju novih tekem.
Tudi v novi sezoni se ne bomo videvali, zato mi je bil včerajšnji ogled prav simpatičen.
Imajo vadbo v naravi in kar nekaj malenkosti se je spremenilo.
In ko sem hodila nazaj proti začetni točki je začelo škropiti.
Odhod iz Kranja proti Bledu je bil vremensko videt katastrofalen.
“Kaj res greva?”
Eh, saj sem jaz za volanom, ni panike.
Malo po Lescah, tovarna čokolade…
Greva dalje.
Bled je v soncu.
Natakarica v kavarni, kjer ponujajo najbolj originalno kremno rezino, je vidno sama sebi odveč. Dobiva kosilo.
Uganete naslednji korak?
Brez pribora.
Seveda pri cenah, ki jih imajo, nimajo ne odnosa, ne hitrosti, ne prijaznosti.
Tam so da delajo.
Nič, ne bova te rezine, malo po Bledu in kam zdaj.
Daj tu idi na ta izvoz.
Na koncu pristaneva pred Avsenikovo hišo in muzejem, pa greva…nekaj sladkega pojest.
Gospa čisto nasprotje blejski, užitek je bit tam na obisku.
Zdaj pa res domov.
Ampak ne po isti poti.
Naenkrat pred nama…Žirovnica.
A do nje ne prideva.
Manj kot km do Prešernove hiše.
Po najbolj ozkih cestah jo zagledava.
Parkirava, narediva par fotografij.
In ja, domov.
Sicer po vseh možnih cestah, krajih neznanih…
A uspe nama.
Prva modra pot je mimo.
Uživajte v foto zgodbi.
Se vidimo kmalu…
Že jutri…tokrat plešem z mladimi plesalci in jim pomagam naredit nepozaben zaključek plesne sezone.
Če imate čas…ob 11h in 17h na Zolajevi 12.
Se vidimo.
Nasmejte se.
Svet je lep.
Rada vas ima.
MalaMo
p.s. Ki še zmeraj išče službo.
Foto: Dejan Laketić