Rokomet.
Dobljen prvi polčas.
Izgubljen drugi polčas.
Pobegli psi in ostala evforija. Kozlarija. Hormoni in »izredne« razmere.
Pomanjkanje dioptrijskih očal.
Večno preveč kričeči zeleni teniski.
Preveč ukvarjanja »z« in premalo ukvarjanja »z.«
29:31.
Čuvaja mrež in njune nore obrambe.
Žilava (stara) govedina še enkrat znova za poklon do podna.
Kljub bolečinam. Bravo care, tudi če me gledaš z žalostnimi očmi, vem, da si izjemen.
Nesrečen konec.
Prepozno prebujenje.
In pozabljeni vijol’čni navijači.
Odbojka.
Ko srečam enega najbolj srčnih igralcev, kar jih je, mi reče, da bo vsaj ena ekipa danes prinesla zmago.
Brez težav.
Brez evforije.
Pred 400 gledalci.
Z lahkoto. Skoraj prelahko.
Z zlomljeno navijaško palico.
3:0.
Zaslužen aplavz.
Selfi s prej omenjenim.
Krasen preostanek večera.
Selfi z odbojkarsko družino preverite na mojem socialnem omrežju.
Poklon do podna. To je bilo izjemno.
Na ponovnem snidenju.
Rada vas ima.
Ona, ki si mešanega na žaru žal ne more privoščiti.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić