V zadnjih desetih letih sem na najlepšem stadionu na svetu doživela ogromno lepih trenutkih. To je moj dom, kjer sem preživljala najhujše bolečine in bila najbolj srečna deklica na svetu.
Težko opišem kako se počutim. Težko s svetom delim to svojo bolečino. In težko se razgalim s pravimi besedami po tekmi, ki se je zdela tako kot zima. In ko je prišla končno pomlad, nismo dočakali poletja. Pardon, nismo dočakali nogometne evropske jeseni.
Dragi moji fantje, najraje na svetu vas imam. To kaj ste pokazali minuli večer, kaj ste naredili, kako ste se borili, kako ste garali, kako ste laufali, kako ste se borili še z mlini na veter, kako ste mirili eden drugemu živce, kako ste se borili proti milijonom in ja, tudi krivici.
Dva gola, ki sta presekala celotno tekmo. Publika, ki je žvižgala, žalila, kritizirala…težko je bilo.
V 63. minuti sem hotela, da se tekma konča. Dovolj sem mela te negativne energije med ljudmi, ki so komaj čakali na še kakšen padec vijol’čne familije.
Pol pa je naredil, kar najboljše zna. Ta naš zlati Kapetan Marcos. Ki rine skozi obrambe kot bager, ki se ne da motit, ki zabije in naredi nekaj, kar sem cel večer sanjala.
Na noge dvigne čisto vse. Publika naenkrat zamenja obraz, ponori, kriči, navija. Fantje kar naenkrat preklopijo v višjo prestavo in potem uspe še Rudiju. Kar naenkrat je vse odprto. Narod se ne vsede več, navija, vzpodbuja.
Končnooooooo, kurja koža in spet se počutim tako živo. Fantje igrajo, se borijo. Bolgarskih prvakov skoraj ni več videt na igrišču, njihova hitrost naenkrat pojenja, začenjajo z zavlačevanjem. Jasno je, da smo predobri za njih. Delajo, kar jim še ostane.
V zadnjih napadih se v želji po golu proti nasprotnikovem golu spravi še Kenan. Fantje garajo, komaj še hodijo. Vidiš kak imajo noge težke. Vsaka sekunda jim je hujša, pa še zmeraj najdejo noro energijo in laufajo kot da jim je zadnja tekma v življenju.
Po petih minutah podaljška angleški delilec pravice (in krivice) odpiska konec.
Jaz, pogumna pred tekmo, da je važna dobra igra, da je pomembno garanje in da ničesar ne pričakujem in da bom ponosna na karkoli se bo zgodilo, se zlomim.
Ob gledanju na te fante, kako ležijo na tleh, vidim njihovo bolečino v očeh, se cmerim kot že leta ne ob kaki tako pomembni tekmi. Srce me boli, ko jih vidim kako so dali vse kar so imeli. Ampak vse.
To kaj je ta ekipa naredila je bilo noro. Kaki preobrat. Kaka volja. Kaka energija. In kakšna želja.
Fantje odidejo, Viole pa samo pojejo, pojejo in fantje se vrnejo. Oh, ti pogledi. Ne moreš bit imun na njihove obraze in rečt da življenje gre na prej. Ker se je življenje za par minut ustavilo in ti ne moreš nič. Ne moreš jim rečt naj ti dajo še tistih par minut, ne moreš jim rečt, da si zaslužiš, ker imaš srce na pravem mestu. Ne moreš nič. Konec je.
Ampak konec zmeraj nov začetek prinaša. In vsak nov začetek je novo učenje, nova izkušnja, nova moč.
Ta večer je bil z razlogom. In ni mi všeč ta stavek. Nikoli mi ne bo všeč ta stavek. Ampak zgodilo se je kar se je moralo zgoditi. Fantje, ponosno glave gor. Ponosni bodite na ta izjemen večer. Na to kar ste pokazali. Nimate si ničesar za očitat. Nobenih če-jev, nobenih zakajev ne iščite. Samo zavedajte se, da ste s svojo neizmerno potrpežljivostjo in predvsem skromnostjo pokazali kako veliki ste v resnici.
In če sem po tekmi pri ograji razmišljala o tem, da bom še v enem blogu razlagala o tem kako je treba mladino vzgajat prav v tem duhu in da sem bila priča še enemu od tistih trenutkov, ko sem se vprašala kaj starši te dni učijo svoje najstnike, sem ugotovila, da moja naloga ni, da mladine učim bontona. In na srečo v življenju nikoli nisem bila najstnik v ogledalu takšne vrste, ki bi se tako obnašala do ljudi, ki si zaslužijo spoštovanje. Predvsem pa nikoli nisem bila ena tistih, ki bi sramotila sebe in druge za ceno nečesa zelenega ali preprosto samo nečesa.
In ko sem lahko objela res izjemnega Kapetana, ki je zabil že 201. gol in mu hotela dopovedat kako je zaradi njega ta tekma dobila res en čudovit epilog in ko sem po Nikovi zaslugi le ujela našega vijol’čnega bojevnika in ga lahko vprašala. Ker ne maram govoric. Ker hočem slišat od ljudi, ki se jih tiče. In ker sem lahko govorila s tem neprecenljivim človekom, ki ga spoštujem, cenim in mu ploskam. Zato sem hvaležna.
Za vse, ki ste pred tekmo nekje blizu. Med tekmo do mene prihitite, ker me imate radi in po tekmi vztrajate skoraj tako dolgo, da se ugasnejo luči.
Nogomet so prijatelji in prijatelji so nogomet.
Počaščena sem, da sem imela ta privilegij, da sem bila del tega izjemnega večera.
Ker drugega polčasa ni mogel odigrati naš zlati Martin, sem v mislih tudi z njim. Upam da so bolečine čim manjše in da se kmalu vrneš, ter predvsem, da lahko greš na repko in tam pokažeš kaki car si!
Nedelja je še za Domžale, potem pa bodo počasi razkrite nekatere skrivnosti sredinega dne in potem se v sredo dobimo, da darujemo kri. 4.9. Med 8.00 in 14.00. Pod vzhodno tribuno. Pridite darovat kri. Obljubim, da tega dne, izkušnje in novih prijateljev nikoli ne boste pozabili. Če imate kakrkšna koli vprašanja pa le se oglasite na katerem od kanalov, kjer me najdete in našla vam bom odgovor.
Rada vas ima.
V odštevanju.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić