Na koncu dneva je važno samo to, koga si srečal na svoji poti. Kako si ga spoštoval in cenil. Koliko ti pomeni stisk rok nekoga, ki ga imaš tako zelo rad in ti to povrne s svojo dobroto.
Na koncu dneva je pomembno to, da bom popravila dnevno napako, ki me je skoraj pahnila k metuljčku. In na koncu dneva je pomembno, da sem obkrožena z izjemnimi ljudmi okoli sebe.
Da se počutim dovolj sposobno, da lahko pišem te vrstice. Da se mi ne vrti kot 40 minut tekme. Da imam dovolj energije, da bom napisala nekaj pozitivnega in žal rekla nekaj, kar si nisem mislila da bom kdaj.
Da je na koncu dneva vse samo šport.
Športno sem zmeraj znala prenest poraz. Tudi tokrat ga bom. Kaj je zasluženo, kaj ni zasluženo, naj drugi odločajo. Kdo si je zaslužil prvo enajstko in ali jo je upravičil, je delo tistih, ki so jih tja postavili.
Moja naloga je, da spoštujem vse. Ni važna stran. Ni važen grb.
Zdi se mi prav, da se gremo poštenost. Zdi se mi prav, da se zavedamo svoje vrednosti. Zdi se mi prav, da ločimo vijolice od plevela. Zdi se mi tudi prav, da smo pošteni eden z drugim in predvsem se mi zdi prav, da začnemo nehat s peskom v očeh očitat in kazat na nekoga, nekje. Minuli večer.
Moram priznat, da sem se kar en lep čas borila sama s seboj, kot so se fantje na igrišču. Da bi bila pika verjetno fajn. Ali bi bila poštena, pa naj vsak sam presodi.
To je moj klub. To je moje mesto. Obožujem ga. Najraje ga imam na svetu. To je moja vijol’čna familija in hvaležna sem za čisto vsakega, ki čuti enako.
To tekmo, ta poraz bom pozabila. Zgodil se je. Kot se ene stvari pač morajo zgoditi. S prstom ne bom kazala na nikogar, ne iščem krivcev in ne sprašujem se kaj bi bilo če bi bilo.
Nogomet se igra za ljudi in na tej tekmi smo imeli marsikaj za videt. Tudi slišat. In žal so se zgodile napake. Nimamo VAR-a, nimamo tehnologije, s katero bi dokazovali svoj prav ali ne prav. In to sredi tekem. Življenje se tako zgodi. In dokler se ne dogaja, je tako tudi ok. Če ni, pa še bo.
Po tekmi smo pozdravili vse, ki smo jih uspeli videt in upam, da se naslednjič vidimo po lepšem dogodku.
Hvala našemu sončku za čas z nami, ki se je žal moral končati zaradi odhoda. Seveda smo žalostni, a spoštujemo, saj je pot domov vendarle dolga. In naše spoštovanje večno. Ljubezen pa se tak al tak nikoli ne konča.
Jaz se bom te tekme spomnila, da sem dobila svojo desno roko tudi na desno stran svoje vrste. Da sem videla prijatelje, ki jih že dolgo nisem videla. Hvaležna, da ni bilo neurja.
Da imamo prijatelje, ki nas poiščejo na tribuni. Da imamo ljudi, ki so nas vedno znova veseli. Da imamo fotografe, ki nas ujamejo v krasnih trenutkih. Da imamo neizmerne delavce, ki skrbijo, da vse štima. Vključno z nasmeškom na obrazu. Da imam ljudi, ki mi pomagajo, da ne paničarim po nepotrebnem.
In predvsem sem hvaležna za ta večer. Ta narobe večer. Ko smo izgubili. Nesrečno izgubili proti kranjskemu Triglavu.
Nisem jezna. Res, nisem jezna. Življenje me je s porazi naučilo živet. In vedno so me kaj dobrega naučili. Tudi tokrat. Tudi tokrat sem iz tega pobrala več kot si ljudje mislijo.
Vsem kritikam kak smo zanič, prepuščam nočne in dnevne debate. Navijačem v sosednji kafani kličem na zdravje. Predvsem pa si želim lep nov dan. Vsem, ki verjamejo v naše sanje.
Za nami je prvi krog. Pred nami je sezona, zelo dolga sezona. In prepričana sem, da bo čudovita.
Hvala fantje za borbo. Hvala za trud. In hvala za vijol’čni dres. Vse ostalo še pride. Glave gor. Bodite ponosni na to kdo ste in kje ste. Strnite vrste. Nasmejte se. Danes je nov dan.
Danes moram prej končat. Ni mi treba razpredat, kar bodo še nekaj dni počeli analitiki.
Življenje je lepo. Tudi ko se kdaj pa kdaj življenje zavrti.
Hvala vsem za druženje ob tretjem polčasu pri najboljši ograji na svetu.
Iz srca hvala vsem za lepe in vzpodbudne besede.
Rada vas ima.
Ona, v dežju in porazu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić