Select Page

Srčen ali borben? Pošten ali ignorantski? Preračunljiv ali napeljiv?
Koliko vprašanj. Retoričnih.


Iskreno biti iskren. Imet vijol’čno kri. Nekaj balkanske krvi. Učen, da si dober in se ti vrača. Vse to skuhaš v eno nogometno juho. In večerja je remi.


Ta dieta minulega večera mi ni bila všeč. Bila je preveč soljena, imela je preveč občutka pikantnosti in vsebovala je manj sladkorja, kot ga potrebuje celo moje telo.


Kdorkoli je kuhal to večerjo je pozabil, da za dobro večerjo potrebuješ dobre sestavine. Potrebuješ vrhunskega kuharja in predvsem potrebuješ goste, ki bodo vse to prebavili.
Če ste sedeli za pravo mizo vam verjetno nič ni manjkalo. Malo so vam vrgli še pesek v oči, pa je bila večerja popolna.


Če ste sedeli za drugo mizo, pa ste si to večerjo verjetno vsipali po oblačilih in ta pekoč občutek traja še v spanju.


Minuli večer je bil idealen za nergače, ki komaj čakajo, da bo večerja pokvarjena, da bo eden od gostov lahko odšel. Kamorkoli že. Samo da bo odšel.


Vseeno tem nergačem ne bo všeč, da je gost dejansko zadevo speljal čisto super. Da je bila ta večerja servirana skoraj v celoti vrhunsko, z dodatkom izjemnega Dinota, ki si je aplavz zaslužil za to izjemno sladico, ki si jo je treba privoščiti večkrat.


A če kuhar med kuhanjem vseeno ne ve točno kaj dela, nima občutka za dodatne sestavine, se izgubi med rdečo in rumeno barvo, med avtoriteto do tega izjemnega dogodka zanj, potem se zgodijo stvari, ki se izgubijo.


Prav je, da se govori o dobrem kuharju. A ne po takšnem dogodku. Ne po takšni farsi, ne po takšnem načinu kuhanje te izjemno zanič večerje.
Izpljunili smo jo hitro. In probali bomo čim prej pozabit, da se je zgodila.


Ta večerja je bila slaba zaradi te kuhalnice, ki je mešala slabo in slabo je nastalo.
Ja, gosti bi lahko boljše odreagirali. Ampak vsak dober gost si zasluži dobro večerjo in v njej dobre sestavine, to pa je bilo vse skupaj tako brez okusa, da bi se ji v primerjavo postavila še moja večerja iz bolnice. Ki je bila nedvomno boljša.


Zavedati se moramo, da so take večerje v škodo vsem. Slovenskemu nogometu, slovenskemu športu in vsem preveč prekuhanim večerjam, ki so nastale pod taktirko teh vrhunskih kuharskih mojstrov.


Boljše bi bilo da bi to večerjo zažgali. Res. Kot pa jo naredili tako neokusno.


Ja, lahko bi jo boljše sprejeli. Lahko bi bili tiho in rekli…dobra je bila. Dajte še kdaj kaj takega skuhat. Lahko bi rekli…kaj res je bila tak dobra? In si mislili svoje pri svoji imunosti in toleranci.


Zato sem ta blog spakirala v eno tako zgodbo, kjer sem na naši strani. Sem gost. Reden gost in čeprav sem na strogi dieti, si takšne zanič večerje nisem zaslužila.


Ne zanima me več kdo bo zanjo odgovarjal. Ne zanima me več kdo se bo na koga zgovarjal. Vseeno mi je kdo je te ljudi določil da skuhajo to polomijo. Ne zanima me niti kakšne sankcije bodo za kaj takega. Saj sem vendarle v publiki videla edinega poštenega človeka med vso to kuhinjo. Sprašujem se, če je videl kot jaz skozi moja vijol’čna očala? Je vsaj malo občutil ta grenki okus. Te neslane šale, ki so se zgodile.


Stojim za nami. In mi smo gostje. Vijol’čna vojska smo. Družina vijol’čna smo. Ko imamo dobro večerjo ali slabo smo skupaj. Skupaj se veselimo in skupaj trpimo. Tudi to večerjo smo skupaj dol pojedli. Zagotovo ne zadnjič. A vemo kaj nas čaka naslednjič.


Za razliko od drugih bom s tem blogom še enkrat ohranjala mirno kri, pa je daleč od mirne krvi po teh farsah od večerij.


Samo zahvala moji in naši mizi. Ker je zdržala to večerjo. Za vse, ki niste bili tiho. Joj, kak vas razumem. Pa saj je temperament vendarle moje drugo ime. Vem kako vam je. In podporo imate vsako sekundo po tej res »vrhunski« večerji.


Hvala vsem, ki ste prišli. Da ste to videli in probali. Sprejeli in doživeli.


Ta drugi mizi nič ne očitam. Saj niso krivi, če eni niso videli kaj je prišlo v to večerjo in so lahko počeli kaj jim je po volji. Niso krivi, da so eni stran gledali, ko se je v to večerjo zmetalo vso sranje, ki se ga premore.


Zato dragi moji…hvala za tisto kar je pol bilo. Ful sem hvaležna za to »sladico« po tekmi, ki to ni bila. Ne pozabim in zmeraj cenim.


Kajti…odgovor na naslov bloga vedno obstaja. Bodi iskren. Bodi ti. In vedno se bori za to, da boš dosegel to, o čemer sanjaš. Tudi po slabi večerji. Kaj slabi, zanič večerji, so tukaj nove sanje. In ne, nihče nam jih ne more vstran vzet. Tudi če vanjo vliva strup.


Vijol’čni bojevniki, štab, vsi okoli mojega kluba…ful sem ponosna na vas po tej tekmi. Na nekoga pa še prav posebej. Po mojem dobro ve kdo je.
Pa hvala zlatemu šoferju za konstruktivne debate o večerji. Vemo kaj sledi.


Rada vas ima.


Prekuhana.
MalaMo. :*