Na koledarju sem imela napisano, da tekme s Koprom ne bom zamudila.
Se bom vsedla na en ek, pa bo kaj bo. Vedela sem, da bo Tadej zamudil, pa bova že nekak skombinirala.
Prevzamem letne vstopnice in se počim na ne za mene tipičen del tribune. No, mislim da se bom na ta del kar vrnila, ker mi je lokacija vrhunsko všeč in imam pregled nad stvarmi, ki jih ponavadi niti nisem imela.
Med tem ko sem čakala na tekmo za seboj zagledam znan nogometni obraz. Danes sva bila vsak na svoji strani, a sva zmagala skupaj. In mislim da sva oba imela kaj videt.
Dinamična, živčna tekma, kjer je sivino lovila Matilda, tekma, kjer smo vodili tudi za tri, na koncu pa s 26:25 premagali vedno neugoden, dober in predvsem zelo močan Koper.
Seveda je bila dvorana tudi tokrat premalo obiskana, vendar smo se res fajn imeli.
Tudi tokrat se je poznalo, da je treba malo potisnit kje malo, da se nekaj drugega doda in spremeni, da nekdo dobi nekaj, kar si ne zasluži, a vijol’čno rokometno srce se pač ne da.
Fantje so se borili ko nori, kljub številnim udarcem, tudi neopaženim, so tekmo zasluženo dobili.
Tekma je bila tudi na eni od športnih televizij in vesela sem, da so navijači lahko videli, da se v Mariboru igra dober rokomet, da v našem mestu rokometni fantje garajo in se matrajo.
Včasih se morajo borit z mlini na veter, z avtoritetami, ki pozabijo na obnašanje in spoštovanje, pa vendar se je še enkrat znova pokazalo, da je trdo delo nagrajeno, predvsem pa mirnost, odnos do igre, da včasih moraš stopit korak nazaj, da dobiš nagrado korak naprej, da moraš včasih kdaj globoko vdihnit, prenest vse krivice in dat gol.
Proti vrhunski nasprotni ekipi, ki se mogoče lahko pohvali s čem, kar ti rokometni fantje nimajo, a so danes pokazali, da so si krvavo zasluži vsak gol, vsako obrambo, vsako dvignjeno glavo po padcu. Preprosto so bili danes boljši.
Res sem bila vesela, da sem prišla.
Peš, pot se mi je kar vlekla. Vredno je bilo. Res je bilo vredno.
In drage moje oboževalke vijol’čnih nogometnih bojevnikov…zdaj vidite, da na rokometne tekme tudi pridejo naši čudoviti fantje.
Naj rokometne fotografije govorijo svojo zgodbo. Ker če kdo, sem se jaz kaj naučila od prejšnjič. Lepo je vedet, ker se da tudi drugače kaj pokazat in povedat.
Rokometna familija, se vidimo kmalu. Ragljo sem pozabila danes, drugič je ne bom.
Rada vas ima.
Ona z dvema vijol’čnima letnima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić