In še ga ustavlja. Zdaj drugačnega kot prej.
Zvok Eurosonga…in moje misli…moje misli pomešane s cmokom v grlu in solzami.
Bila je to posebna tekma.
Drugačna.
Že pred tedni sem vedela da bo. Zato sem pisala Tatjani…daj, pridi, po dolgem času…Merti pride.
Pol sem pisala še Katji, ker je druga karta ostala…in pol je prišla še ena po pošti…za Lejlo.
Popolno.
Tako sem se veselila te tekme. Pa še od srede bolj malo spim. Polna neke dodatne energije, vznemirjenja, ki prihaja…
In sem prišla na ploščad…Mitja…pol pa že moje dekline in Damjam s publikacijo, ki sem si jo tak želela…a o njej kaj več v prihodnjih dneh…
Selfiji so se nadaljevali na tribuni pred tekmo…med polčasom in ja…sladko je prišlo tudi v dežju…no, po dežju je prišel…naš sonček.
Tekma je bila tako prijetna. Balzam za dušo. Gol že menda v 12. sekundi…Jasmin…pa izenačenje.
Vodstvo Triglava že v začetku drugega polčasa…par minut Luka in penal…pa Luka in vodstvo in še njihov gol za remi.
Tekma, kjer so vsi spoštovali vse, tekma, kjer se pelo, navijalo, vzklikalo nogometna imena…bila je to tekma, ko smo celo Štajerci stali…več kot na derbiju verjetno…
Bila je to tekma, ko niso bakle letele v vodstvo…in golob je pred tekmo prišel preverit stanje, a se kmalu poslovil.
Ne pomnim kdaj sem na kaki tekmi bila tako mirna. Sproščena. In ob meni so bile te dekline…ob polčasu je prišla še moja štiriperesna deteljica…moja izjemna Julija in njena najboljša sestra Ariana, njuna teta Monika, ki obožuje igralca, ki si z Ariano deli rojstni dan…pa seveda mama Lidija.
Moja zlata ekipa. Kako sem vas bila vesela. Kako zelo sem bila srečna v vaši družbi. Kako popoln popoldan, ki je še celo sonček imel…
Že ob koncu smo z juga slišali Aleš Mertelj…vzklikanje njegovega imena pa se nadaljevalo ob koncu tekme.
Če je špalir pred tekmo pokazal toliko izjemnega, je konec tekme samo to nadgradil.
Solza je ustavila klik. Preprosto nisem več mogla. Ko sem slišala vzklike stadiona…ko sem slišala to spoštovanje, to ljubezen…preprosto sem se zlomila. In ko sem pogledala okoli…nisem bila edina.
Hvala vsem za ta ganljiv trenutek…hvala za to pripadnost. Hvala, ker takih pač ni veliko.
In ko smo zapustile tribuno…je deževalo.
Skrivale smo se pri vhodu na severu…in gledale navijače kako so v dežju čakali na avtograme in fotografije…
Me smo se priključile proti koncu…za par fotografij…za par besed, za par stisk rok…
In pol je prišel. Nekaj tednov se nisva videla. Tokrat sem bila bolj mokra od dežja…a ko je prišel že dolgo ni več deževalo…bilo je vredno vsake sekunde, da smo ga dekline počakale…
Pa so odstranili ograjo in lahko smo…več kot pet let od našega prvega sprehoda po tekmi mimo vzhoda…odšle. Domov.
Bilo je kot, da smo se včeraj nazadnje srečale.
Počaščena sem, da imamo tako krasne bojevnike, ki si vzamejo čas za čisto vsakega navijača ne glede na vreme…da se tudi po tako veličastni sredini zmagi še naprej borijo za točke…bravo in poklon do podna…
Drage moje prijateljice…tokrat je ta konec za vas…Hvala, hvala…za vse kar ste v zadnjih letih naredile za mene…hvala za krasnih pet in deset let…hvala…hvala, ker ste…vse ste tudi tesno povezane z vijol’čno krvjo…katere dneve seveda vsak dan odštevam…hvala…ker vas imam in hvala, ker niste nikoli obupale nad mano.
Rada vas imam iz srca. Pa še vaše otroke zraven in vse domače živali. 😊
Pa tako spet…ustavljam tipke…da se zavem…te hvaležnosti…te krasne vijol’čne zgodbe, ki mi je dana…
Tako publiko…hvala..za tako hvaležno publiko.
Kaj prihaja v naslednjih dneh…pustimo se presenetit…uživajte in naj vam dež kaj lepega prinese…
Rada vas ima.
Najbolj ponosna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić