Kot mala ribica sem stala pod vhodom na severni strani po tekmi, vendar je danes dež preprosto zmagal. Brez dežnika, pa ta moja jakna tudi ne dela čudeža, rumene palerine pa tudi nisem našla danes v trgovini, da bi jo oblekla. Tako da mi je res žal, da nisem mogla pozdravit teh krasnih fantov, ki so danes več slišali kot videli in prenesli več kot so verjetno mislili, da zmorejo.
Zahtevna tekma z izjemno motiviranim nasprotnikom, ki je vedno zalogaj in pol. Tekma, kjer je vse letelo kar je bilo možno, tekma kjer je bilo piščalk vsepovsod več kot dovolj, tekma, kjer se marsikaj ni videlo, tekma, kjer bi, če bi bil VAR delal še eno uro po tekmi, tekma, kjer so bili mlini na veter preveč močni, tekma, kjer se jug še vedno preveč pleta s severom.
Tekma, ki se je zasluženo končala z remijem. Ko sta zadela Vid in Gregor, le da Gregor prvič za drugo stran.
Bila je to tekma, ko sem ugotovila da ene stvari pač preprosto nima smisla pogrevat in da nima smisla želet slabega nekomu, ki nujno potrebuje nekaj dobrega, ker zlo prinaša še več zla, eni pa preprosto potrebujejo samo ljubezen.
Potrebujejo nek navdih, da bodo dojeli, da to tako pač ne gre naprej. Da se po vseh teh letih pa res ni treba pretvarjat, da si od koder si, ker če bi bil, se to ne bi dogajalo, kar se dogaja.
Ponosna sem na to ekipo, ponosna na super fante. Koderman sem se drla kot norc in upala, da bom Vidu po tekmi dala roko, vendar je bila narava tokrat močnejša, saj me čez devet dni čaka projekt leta, ki ga res nestrpno pričakujem in želim, da je najboljši do sedaj.
Pohvala publiki, da je kljub vsem tem norim ukrepom pokazala kje je doma slovenski nogomet. Da jih niso ustavili nobeni ukrepi, da jih ni ustavil napovedan dež in da so prihajali na to krasno tekmo pred reprezentančnim premorom.
Hvala vsem za krasno navijanje. Jeze in vsega pa jim na koncu človek res ne more zamerit, saj je bila verjetno to tekma, kjer so se utopile ideje o poštenosti, iskrenosti in predvsem sem bila razočarana nad nekaterimi ljudmi, ki bi bili zagotovo boljši igralci v gledališču, kot na terenu.
Razumem da imajo nekateri željo po nekih dokazovanjih in predvsem morda tudi neke vrste spremembi, ampak na tak nivo se spuščat in kričat pa tudi nima nobenega smisla.
Ampak ok. Za nami je še ena domača tekma, fajn smo se imeli, prijatelji smo se videli. Objeli, stisnili roke. Zdelo se je, da je vsaj za nekaj časa svet spet normalen. In ta nogomet je meni res več ko vsa testiranja, cepiva in ne vem kaj vse bi še imeli, da bi me obvarovali pred virusom.
Moja odpornost so moji trije hribčki zjutraj, ljudje, ki me obdajajo, živali, ki jih obožujem, knjige, ki jih berem, fotografije, ki jih naredim. In ona.
Vijol’čna kri za vse ljudi. Ponedeljek in torek bomo skupaj. 6. in 7. september. V torek do 17.00, v ponedeljek do 14.00. Bodite z nami. Verjemite, to bo nepozaben dogodek in nekomu boste rešili življenje. Vse bom dala, da bo akcija najboljša do sedaj. Pa ne zato, ker je deseta, ampak ker je naša, ker smo mi najboljši navijači na svetu in ker verjamem, da je kljub zlu, ki vlada na tem svetu veliko ljubezni, spoštovanja in predvsem predanih ljudi, ki želijo pomagati človeku in mu rešiti življenje.
Hvala za kapljice dežja, za ribice in akvarij. Hvala za smeh. Hvala za vso podporo v zadnjih tednih. Hvala vsem, ki nas podpirate. Vsem krasnim sponzorjem in podjetjem, ki stojite za nami. Hvala NK Maribor in hvala vsem, ki vam je mar.
Vidimo se v ponedeljek 6. septembra. In veselim se, da vas bom videla. In če me ne boste videli in me boste slišali, se le oglasite. Vesela vas bom.
Ponosna navijačica NK Maribora, kluba, ki ima srce, ki ga nima vsak.
Rada vas ima.
Ribica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić