Lepo se je vračat v Ljudski vrt, a vedno znova je res lepo prit tudi v Dvorano Tabor.
Včeraj so se naši mariborski rokometaši prvič v tem letu skup zbrali, da bi rokometno tekmo, in to pokalno, proti RD Urbanscape Loki zaigrali.
Ni nas bilo dosti, ampak lepo je bilo.
Boben je donel, ljudje so znali iskreno in iz srca zaploskat.
Čeprav nismo rokometno mesto, smo pa srčno mesto.
Imamo dušo in ko navijamo za svoje, čisto not pademo, čisto smo zmešani in navdušeni.
Tudi tokrat poudarjam, da mi je žal, da se obe vijolčni športni mestni uspešni ekipi dostikrat pokrivata v tekmah in zagotovo zamudim eno.
Res si želim, da bi večkrat prišla.
Po včerajšnji pa še bolj.
Fantje so pokazali borbo, karakter in ja, neizmerno voljo od prve minute.
Urh, golman, ki je v vratih praktično branil tako dolgo, dokler je bilo to potrebno je, zbral neverjetnih 19 obramb in že pred tekmo se je zdelo, da se bodo težko prebijali nasprotniki mimo njega.
Fant je imel neverjeten dan in pokazal neverjetno energijo in kaj, praktično zelo težko verjetnost, da ga bo kdo premagal.
Saj je prejel teh nekaj golov, ampak njemu včeraj samo velik aplavz za vse gimnastične vložke, ki jih je pokazal in za željo po neverjetnih obrambah. Dragi bodoči nasprotniki, bojte se ga. Fant ima oči na pecljih in vidi to kar marsikdo ne vidi.
Ker je rezultat pomemben, je treba povedat, da se je po 6:0 in po 16:7 ob polčasu, tekma končala 32:24 in fante pripeljala med osem najboljših v pokalu.
Tigrice so zaplesale, Mitja z ekipo je pridno vodil statistiko, Matjaž je bil še dežuren fotograf, žogo je znal iz mreže ujet še sam predsednik.
Tako je, ko so vsi za enega in eden za vse.
In ja, vrnila sta se še dva…
Oba sta oblekla znova dres prave barve.
Dva kapetana, dva res močna igralca, dve veliki vodji.
Dva fanta, ki imata za seboj igralski kader, na katerega sta lahko izjemno ponosna.
Saj je barka močna in z veliko močnega jedra.
Kapetana, ki ju je poškodba oddaljila od aplavza navijačev in veselja ob golih.
Nikola in Tadej…dobrodošla doma.
“Kot v starih časih,” je rekel Mitja ob golu Nikole.
In nasmešek ob Tadejevem golu…neprecenljiv.
Krasen večer, kjer je Hrastnčan (in to je čisto moja beseda zdaj) še enkrat znova zaploskal Hrastniku (to moramo nujno enkrat sliko naredit z obema), kjer se je še enkrat znova pokazalo da je zelena grda, pa čeprav s tem res nikoli nočemo nikogar užalit, ampak to smatramo kot del navijaške kulture. Še en večer, kjer smo pričakovali težko tekmo, a vseeno zmagali lažje od pričakovanega. Kjer so rokometaši pokazali kako se brani za prave barve in so skupaj tudi ko za trenutek začnejo padat.
Tekma, kjer smo videli, da na koncu zmaga ljubezen in aplavz publike, ki ti jo iz srca privošči.
In ko nekje na tribuni mala Iza sanja in njen oče zmaguje na igrišču.
Kjer se vračajo kapetani in kljub mrazu zunaj, nam je toplo pri srčku.
In ko se odbojkarji že pripravljajo na trening…si gospod iz nacionalne tv pripravi kamero za intervju z junaki. Andrej mu skoči na pomoč in ja…počasi je čas za odhod domov.
V aprilski dan, čeprav je bil šele februar.
Lepo mi je bilo z vami.
Ne bo narobe, če napišem…nama je bilo.
Hvala, ker vas imamo.
Fajn je.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić