Ponosna sem na vas dragi moj OK Maribor. Od prvega do zadnjega. To kar ste naredili minuli večer je bila poezija. Ki ji je sfalila kaka vrstica. Bila je maraton, kjer so manjkali milimetri do finala. Bila je tekma, kjer se ni videlo kdo je boljši na papirju. Videlo pa se je okroglo, vijol’čno srce.
2000 ljudi je videlo izjemno igro obeh ekip. Če kaj, je minuli večer izjemna promocija za slovensko odbojko, ki se je ne bi sramovali velikani.
Ko je bilo po drugem nizu jasno, da finala ne bo, mi je postalo hudo. Na robu solz sem se premaknila. Preprosto sem bila tako zelo žalostna. Že po prvem nizu.
Kako se stvari obrnejo, kako malo je potrebno da si v finalu in kako malo, da se boriš za tretje mesto.
Fantje vijol’čnih korenin, domači igralci, mladi, polni elana in ogromne želje niso danes pregoreli. Preprosto so dali vse kar so imeli. Videlo se je kako zelo so garali za ta večer.
Vip mame navijačice so držale tempo, navijale, stale, vzpodbujale še ostale. V nekem trenutku je stala cela dvorana.
Kako sem se počutila ponosna na drugi strani. Kurja koža, energija. Vzdušje.
Še par mesecev nazaj nismo vedeli za njih, za njihovo znanje in moč.
Petkov večer pa je pokazal, da smo ogromno zamujali.
Fantje, to izjemno vodstvo, vsi v klubu, sponzorji, ki so vanje verjeli so mariborsko moško odbojko postavili nazaj na slovenski zemljevid in pokazali karakter.
Hvala vam, ker ste verjeli in nam dovolili, da smo verjeli z njimi.
Bil je večer preobratov. Bil je večer, ko bi lahko bilo 29:31 tudi obratno. Bil je večer, ko so domačini zmagali v petih nizih, a so solze po tekmi vendarle tekle.
Ni bilo dovolj. A vendar je bilo dovolj.
Srečala sem toliko ljudi in vsi so govorili o igralcih samo v presežkih. Vsi so jih hvalili, vsi so bili ponosni in vsi so povedali, da bo nova sezona še boljša.
Markotova bobnarska šola je naredila izjemno kuliso, Tadej in Janik na sodih sta bila izjemen dodatek temu večeru, ki ga v življenju nikoli ne bomo pozabili. Možičkov je bilo za kak zvezek, če bi ga človek le zraven imel in si to pisal. 😉
Bil je večer, ko so odbojkarji lovili konfetije (res, to so še tisti z novoletne zabave nacionalne tv, pa to ni res bilo za verjet).
Bil je to večer, ko je naša mariborska tv prenašala to izjemno tekmo.
Bil je to večer, ko so fante za kratek čas vzpodbujale tudi odbojkarice, ki se v ponedeljek borijo za finale.
Bil je to večer, ko smo verjeli. Bili smo živi.
Peli smo novo himno, za katero gre zahvala Radiju Maribor. Hvala Maja in Gregor z ekipo za komad. Pri nas doma se vrti v eno.
Bil je to večer, ko smo jedli sladkosti slaščičarne Ilich, šmorn je bil še enkrat znova neizmerno dober.
Irena je bila naša mama gospa Šmorn, Natalija je prodajala artikle. Prekrasno.
Hvala vsem, ki ste prišli. Hvala, ker ste prišli podpret te fante.
Njihovi obrazi so me po tekmi tako boleli, čeprav se še sploh ne zavedajo, kako vrhunski so in da je ta tekma zanje uspeh, ki ga nikoli ne smejo pozabit.
Ker finale je bilo milimetre vstran. Sekunde. Bilo je tako zelo blizu, a tako zelo daleč.
Mogoče smo žalostni, ker veš kolikokrat si bil tako blizu. Vse izgubljene nize.
A enkrat ti je dano, enkrat izgubiš. Enkrat dobiš.
Včasih se niti ne zavedaš kako velik uspeh si dosegel, vse dokler ne pogledaš širše.
Tekma je v celoti zelo, zelo uspela. Hvala vsem.
Ne vem kaj naj še rečem kot le…srčno upam da se to sezono še vidimo in da se toti datumi ne bodo čisto prekrili. Pa da lahko prihitim z druge strani in z vami slavim tretje mesto.
Lepo je bilo. Res je bilo tako noro lepo.
Čeprav včasih kdo ni videl dobro. Čeprav se eni pač ne znajo obnašat.
A to ni več pomembno.
Bodite ponosni. Res bodite ponosni.
Hvala vsem za krasne besede, lepe misli. In hvala vsem staršem, ki ste te mlade nekoč vpisali v odbojkarsko šolo in verjeli vanje. Izjemni ste. Predvsem pa zato, ker jih nikoli niste grajali, ampak ste sprejeli, da so izjemni točno takšni kot so.
Vsem skupaj…rada vas imam in hvala.
Preden končam le še…bravo moji najljubši futsalovci na planetu. Čestitke za zmago nad Litijo. Ponosna sem na vas in ves večer ste bili tudi vi v mojem srcu.Ž
Se vidimo čez nekaj ur v Kranju. Čaka nas zanimiva tekma in še naš zlati Merti.
Rada vas ima.
Okroglo srce…ve…da so sanje…za zmeraj dovoljene.
MalaMo. :*
P.s. In Peter Možič…hvala. Za tisto na koncu. Sem pomahala v zahvalo v množini nasproti. Ne bom pozabila. 🙂
Foto: Dejan Laketić