Ko smo zjutraj na sestanku začeli debati o dokumentarcu o Zlatku Zahoviću, so bile to le sanje, da bi si tudi jaz ogledala ta dokumentarec v živo. Ko so mi šefi omenili, da mi omogočijo ta ogled, sem bila vidno presenečena in tudi srečna. Zdelo se mi je, kot da se to ne dogaja meni.
Sem zelo skromna deklica in sem vesela vsake pozornosti, ki mi jo kdo nameni in je hvaležen za delo, ki ga opravljam. Vse kar počnem v zvezi z nogometom delam namreč iz velike ljubezni in da sem dobila vabilo na ta dogodek, si štejem v veliko čast. Hvala….
Na koncu je moje vabilo sprejela moja draga Kata. Ko je prišla po mene, sem vedela, da se bova imeli fajn.
Prišli sva v Koloseja, spili pijačo in prišli med “elito.”
Znanih iz sveta nogometa ni manjkalo in krasno je bilo videti toliko legend na kupu. Najbolj sem pogrešala naše nogometaše.
Premiera je bila kratka. Kar sem zelo cenila. Na koncu dokumentarca je spregovoril tudi sam g. Zlatko.
Vidno ganjen sploh ni vedel, kaj bi povedal. Moral si ga razumet.
Film je bil krasen. Enkraten. Bili so goli, ki so ti vzeli sapo. Bile so besede, ki so te pustile, da si še dolgo razmišljal…
Naj si ga vsak sam pogleda. Vredno je. Sploh zaradi konca. Ki ga čakaš. In ki te vendarle preseneti…
In kot bi rekel Marcel S. Jr…..za vse je bila kriva ženska…
Sledila je zakuska v spodnjem lokalu. Njami papica za naju dve s Kato. Svoje je pripomogel tudi Zoki, ki je skrbel za pijačo.
Bilo je krasno.
In ja, imela sem fotoaparat. A nimam fotografij. Ne ljudi, ne hrane. Ne vzdušja.
Ni bilo ne volje, ne želje. Kot je rekla moja draga prijateljica…spomini bodo ostali v mojem srčku.
Na nepozaben večer. Ko smo pogledali zgodbo o legendi. Živi legendi.
Hvala mojim božičkom, ki so mi to omogočili.
Hvala še enkrat moja Katika. Hvala, ker si v mojem življenju…
Ne pozabite pogledat sporeda in najt tega dokumentarca.
Se splača. Vredno je. In ganilo vas bo. Prepričana sem.
Foto: Dejan Laketić