Zgodba vijol’čnih utrinkov se je začela marca 2012, blog pa je govoril o tekmi v Kranju.
Tudi danes bi se lahko zgodili številni scenariji. Mogoče tudi takšen, kot se je zgodil takrat. Vendar se je vse končalo tako kot se je moralo.
Saša je zatresel mrežo menda že sedmič in resno konkurira za prvega strelca, čeprav je obrambni igralec. Tekmo pa je odločil Jan, ki se je končno vrnil po dolgem času.
Vmes se je ogromno zgodilo.
Padavice, fauli na obeh straneh, ki jih nihče ni videl. Kartoni, ki jih ni bilo. Izključitev našega trenerja, ki je tak nihče ne razume.
Izenačenje domačinov, vesele tribune, jeza in žvižgi.
Vse je bilo. Kaj ste hoteli, ste imeli.
Tudi Roberta Kranjeca, ki je kot goreč navijač Triglava brcnil prvo žogo.
Lepa kulisa v Kranju je postregla s krasno tekmo, številnih priložnosti in vložkov, ki smo jih pogrešali.
Gledali smo boljši Maribor in še kako zelo konkurenčen Triglav.
Navijači so daleč od hudobnih, vseeno pa oni ne bi faula Mariboru piskali niti če bi njihov igralec našemu zlomil roko ali nogo.
Razsodnost.
Bila je tekma, ko se je vse končalo tako kot se je moralo. Bilo je lepo. Malo hladno, a lepo.
Včeraj sem bila zelo vesela, kaj vesela, kričeča, ko sem izvedela da bom danes lahko šla v Kranj.
Iz številnih razlogov. Eden je zagotovo ta, da sem videla tudi 25. krog prvenstva v živo, kar mi je izrednega pomena, saj vidim tekmo tako kot jo jaz želim videti in si ustvarim čisto svoje mnenje o tem kaj gledam. Tudi če nimam prav, se zavedam da je moje subjektivno mnenje in ne pričakujem, da se vsi ravno strinjajo z mano.
Je pa dejstvo, da sem se zmage res iz srca razveselila. Odleglo mi je, saj sem se zavedala da bo težka in zahtevna tekma, ki bo terjala ogromno potrpežljivosti, discipline in spoštovanja do nasprotnika.
Danes bi tekmo lahko zmagali, a tudi poraz bi bil v možnem scenariju.
A tako kot včeraj na odbojki so danes zmagale predvsem izkušnje, znanje in veliko priložnosti, ki so prinesle ta krasen rezultat.
Igralci Triglava so zelo mladi in pred njimi je še veliko dobrega. Samo naj pogledajo naše igralce v kaj so se skozi leta razvili, kaj so pokazali in kakšen karakter premorejo danes. Noro.
A razlog mojega veselja je tudi oseba, ki sem jo omenjala že v nočnem odbojkarskem blogu. Merti.
Najprej sem pozdravila cel kup naših vijol’čnih družin, potem pa so me čakali še oni. Še vedno so za mene vijol’čna družina in v mojem srcu imajo posebno mesto. So družina, ki mi je v devetih letih toliko dala, toliko naučila. Imajo moje spoštovanje, srce in poklon. So družina, ki imajo tako veliko srce, da jih bom nosila v srcu dokler bom živa. Potem pa, ko sem pozdravila svoje zlate fante, je prišel še on. Imel je posebno »varnost,« potem pa je stopil do nas. Ki smo naredili nevidni špalir. 😊
To srečanje bom težko opisala z besedami, ker je bilo srce res ponosno. Še zdaj čutim cmok v grlu ko se spomnim kako zelo sem vesela, da se je vrnil v slovensko ligo, da ga lahko pozdravimo, mu stisnemo roko in ga objamemo. Tega izjemnega človeka. To zlato srce, ki nam je tako zelo pri srcu. Ki si zmeraj najde čas za nas, ko nas vidi. Pogovor. Lepe besede. Fotografijo. Ta izjemen človek, igralec, ki je devet let svojega srca pustil na sveti travi.
Hvala Aleš. Vedno boš eden od nas. Bilo mi je v čast in ponos. Čez devet kol se znova srečamo vsi skupaj. Res bomo še enkrat znova veseli.
Ko smo potem šli vsak svojo stran, obiskali še center prestolnice, nekaj pojedli, nas je pot pripeljala skoraj do doma. Vzporedno srečamo “vijol’čni” avto. Zavedam se, da naše tablice niso mariborske, vendar nihče ni pogledal kaj piše na avtomobilu. Nihče ni pogledal najinih oblačil ali prepoznal kogarkoli od nas v avtomobilu. Pri odprti šipi so pokazali svoje karakter, poznavanje, znanje in predvsem svojo inteligenco. Kaj več pa mislim da za ta blog tudi ni.
Kot tudi ni to, kaj so si domači navijači privoščili ob mimohodu nekoga od naših zelo pomembnih članov vijol’čne družine po koncu tekme.
Včasih bi bilo ne glede na vse, prej pametno razmislit, pa pol kaj butastega naredit. Kar pa so seveda včasih moja prevelika pričakovanja.
Tako, gorenjska pot se končuje s čajem in roladicami. In vsem kar sledi.
Jutri na rokomet naših vijol’čnih bojevnikov v dvorano Tabor, ponedeljek v Lukni podpiramo odbojkarice.
Seveda pa še enkrat hvala vsem iz OK Maribor za vse čudovite in krasne besede. Še posebej Matjažu, ki je kot lepilo, ki nas vse skupaj spravi v en krasen mozaik krasne zgodbe. Hvala.
Zdaj pa le še…mejte se radi, spoštujte druge, preverite preden sodite, poglejte preden spregledajte in ko imate kaj preveč v riti, se raje ustavite in počakajte da mine.
Rada vas ima.
Vijolica po poti prvakov.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić