Šampionski aplavz

Ni se še začel nov teden, ko sem že brskala in iskala, ter našla, kdaj se naši fantje vračajo z Islandije.
Tako sem prijateljicam dala idejo, ki smo jo uspešno realizirale.

Vedeli smo, da bo letalo imelo zamudo, mi pa zagotovo tega nismo hoteli zamuditi, zato smo z mojim zvestim bralcem bloga, že pred 17h prišli na letališče.
Vesela sem bila vsakega novega navijača, ki je prišel skozi vrata avle, potem pa smo se tak vsi postavili pri ograji in čakali kdaj bo prišlo letalo. Na vrh nas niso pustili, ker je teh mučk z letališčem za celo knjigo, smo pa doli počakali, pomahali in bili veseli, da so se fantje zdravi in predvsem šampionski vrnili domov.

Potem smo se premaknili do avle, kjer smo ploskali in ploskali in ploskali. Neverjetna energija, otroški smeh, fotografije, nasmehi, stiski rok in ogromno čestitk, veselja, smeha in dobre volje.
Tudi nekaj medijskih hiš nas je prišlo obiskat, tako da imamo še z njihove strani dokumentiran ta krasen dogodek.
Res sem vesela, da nas je bilo končno več kot 40, ker so si fantje to res zaslužili in tak so bili veseli, tak so bili ponosni. Mogoče kdo še malo zmeden, nič kaj navajen nas, ki smo vsepovsod in laufamo ko norci in smo veseli vseh teh zgodb.

Sama sem seveda pohitela do svojih junakov, ki že poznajo moje ime in je bilo tisto pri vratih prav zabavno, sem si pa želela, glede na prikazano, fotografije z novinci, saj so me res presenetili in navdušili.
Tako sem na fotografije dobila vse štiri, s tistimi, ki pa jih poznam že leta, pa smo rekli par besed ali si preprosto stisnili roko ali se pozdravljali kot da se že res dolgo nismo videli.

Ne gre mimo našega zlatega Dinota, ki je dobil danes še posebej lep sprejem. Pa ne samo s strani navijačev.
Potem pa smo se, kot ponavadi…našli vsak na svojem koncu, poklepetali, počvekali, bili izjemno veseli da se vidimo z upanjem, da se na tem letališču ne vidimo zadnjič.
Pol pa smo se odpravili še na eno kavico, ki se je malo zavlekla, a smo se res imeli nepozabno. Zato smo kar hvaležni, da nam gori niso odprli terase. Tako smo se imeli kje drugje čisto isto fajn.

Hvala vsem, ampak vsem za krasne in prijazne trenutke.
Še vedno upam, da smo našim novim res lepa popotnica za naprej. Smo čisto fejst fajn navijači. Nič bat. Pa še dostikrat se bomo kje srečali. Če bo le zdravje dovolilo.
In če sem že pri zdravju. Ob koncu le še nekaj pozitivnih misli zate, moj zlati prijatelj. Ker spet biješ novo bitko, ker se znova soočaš z novo prepreko. Vedi, da smo tukaj, tvoja vijol’čna vojska in te imamo rad in verjamemo v najboljše in v čudež, ki še prihaja. Radi te imamo in zmeraj si v naših mislih in srcih, zato ne pozabi, da te nove bitke nikoli in nikdar ne boš bil sam.

Tako, dragi prijatelji. To bo to za prvi polčas islandskega poglavja.
Na Triglav gremo v soboto. Začenja se nova sezona.

Dokler smo živi, ti res nikoli ne boš sam.
Rada vas ima.
Hudomušna.
MalaMo. :*