Pa se je začelo. Bodi, štumfi, bunda, topli šuhi, še zmeraj pretanki zokni (beri: ker te pol zanohta), kapa. Pa še koca, podloga za sedež, pozabljene rokavice. Sem še kaj pozabila? Zagotovo.
Zimska oprema kot kaže velja tako za gume (čeprav če bo drugi teden res sneg, se bo zagotovo spet videlo, da ljudje tega ne počnejo tako vestno kot je nujno), kot za nas navijače.
In sem šla. Na zadnjo prijateljsko tekmo tega leta, na svoj sedež, mimo zelenih čevljev, da pogledam prijateljsko tekmo z Aluminijem. Nekaj se nas je na koncu vendarle zbralo, imela sem fajn družbo, danes smo se učili štet, nogometaše prave ujet po imenu in ugotavljali ali je fajn pit čaj ali kuhano vino.
Danes je igralo veliko novih obrazov, golmana sta bila rezervna, tako da je možnost igranja dobil marsikateri igralec, ki drugače ne igra.
Za vse Dinotove oboževalke…tudi Dino je danes lahko igral, tako da vam je lahko žal, če ste ga zamudile.
Seveda je v drugem polčasu že konkretno nohtalo, vendar smo se dosti smejali, pa tudi tekma je bila čisto fajn. Danes so zadeli igralci številk 8, 9 in 96. Ali drugače dva Brazilca in en Romun. Ali po moje: Alexandru, Marcos in Felipe.
Ne morem mimo dveh »kaskaderjev,« ki sta me presenetila s svojim “pogumom”. Moram priznat da kaj takega v svoji mladi nogometni zgodovini še nisem videla.
Tekmo sta spremljala, nekaj kratkih minut sicer samo, na zahodni strani stadiona. No, tribuna je bila zaprta za vse. Zato je nista spremljala na tribuni, ampak na strehi. Kot kaže sta uživala, moram pa priznat, da si kaj tako nespametnega in neodgovornega sama nikoli ne bi upala privoščit.
Mogoče, ker se sama zelo bojim višine in ker mi taka neumnost nikoli ne bi padla na pamet. Ampak se je na srečo vse dobro končalo in sta streho zapustila varno, za kar sem hvaležna. Res človek ne želi, da preden se podre ta stara tribuna, da nekdo z nje dol zleti, ker se mu fino zdi, da gor po njej skače. 🙁
Po tekmi pa počasi domov, saj nikogar nikjer ni bilo na spregled. Razen prijaznega kužka, ki je na koncu le ugotovil, da sem čisto fajn.
Preden končam še lepe želje vsem trem slavljencem tega tedna. Martin, Luka in Aleksander…samo najlepše, najboljše in predvsem ogromnoooo zdravja vsem skupaj. Vse najboljše, bojevniki.
Vsem, ki na kakršenkoli način trpite, ste v stiski, bolni in brez moči…želim vam ogromno notranje moči, ljubezni, pravih prijateljev, ki vas obdajajo ter da čim prej najdete pravo pot do novih izzivov in čudovitih zgodb, ki jih piše življenje.
Do naslednjič.
Hvala vsem za obisk in lahko noč.
Rada vas ima.
Ona, ki nikoli ni gemblala rada.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić