Spregledaj in vidi

Delo na cesti.
Meglena Ljubljana.

Zaprt del hitre ceste in čudovita pokrajina. Nanos na desni. Uf, čarovnija narave.
Nekaj čez 14h kaže ura, ko se četverica spakira iz avtomobila in se počasi odpravi proti press tribuni.

Sonček je, krasen dan se je naredil. Čudovito toplo je, nacionalna tv je zbrana, mi pa se počasi pripravimo na tekmo.
V kafiču še malo lapnemo o tem in onem, pol pa se, logično, odpravim proti tem majhnem wc-ju. Verjetno se mi širimo, ker je wc res vedno manjši.

Tam naletim na očeta z majhno hčerko. Deklica sicer nosi vijol’čno majčko, a oče pove, da ni naša. Ampak da bom vesela kaj ima v roki.

V roki ima cel kupček nalepk od Viol in njej se to zdi izredno zabavno in deklica je neizmerno srečna.
Kmalu se spravim na tribuno, prvič na to tribuno pod novinarsko in upam na dobre sosede.

Še medtem ko sem v miru jedla sendvič, sem ugotovila, da bo to tekma, ki si jo bomo zagotovo zapomnili.

Na moji desni je cel kup starostnikov iz novogoriškega Doma upokojencev in nekaj čakajo. Kmalu nam je jasno kaj pomeni modra preproga in kaj delajo ti mladi po srcu točno tam.

Goriški upokojenci so namreč pospremili nogometaše na igrišče.

Šlo je počasi, srčno, z neizmerno energijo, ponosom. Ko sta obe ekipi prihajali proti sredini je bil to eden najlepših začetkov, kaj sem jih kdaj videla.

Ko so ti čudoviti ljudje, veliki navijači svojega kluba, počasi prihajali na sredino, mi je pokalo srce. Čutila sem neizmerno srečo, ideja izjemna in bila sem čisto ganjena ob gledanju teh čudovitih ljudi, ki so s svojim delom nagradili oba kapetana, ki sta z njimi delila ta ponos.

Hvala za ta neizmerno prečudovit začetek. Še večkrat ga bom pogledala in zdi se mi, da bi to morali v prakso uvest še drugi klubi, saj si ti ljudje zaslužijo čudovita doživetja v jeseni svojega življenja.

Kmalu se je tekma začela, bila je zabavna, dinamična, polna energije in tudi če si bil brez energije, rahlo slabega počutja, se je v eno dogajalo.

A ta tekma je imela dejansko dva trenutka, ki sta odsekala, presekala ali preprosto spremenila tok tekme.

Prvo je bil indirektni prosti strel, ki ga ni bilo in penal, ki ga tudi ni bilo.

Dejstvo: prvi bi moral bit za domačine in prvi upravičeno ni bil za domačine.

Tekmo je sicer odločila zbranost, medsebojno sodelovanje, še kaka fajna finta, odbitek in odločnost v zaključkih.
Aleks in Jasmin dvakrat (ki je tokrat bil naš Joker s klopi) sta odločila gostovanje v Gorici, ki Mariboru tudi v tem krogu ni dala gola.

Ko se je najboljše ravno začelo, pa je bilo tekme dejansko konec.

Bila je naporna in zahtevna, pa ne ravno zaradi tega kar je bilo na igrišču, ampak kaj vse sem slišala na tribuni. Pa vse razumem. Res. Toliko let sem že na stadionu in tudi v Gorici sem bila že nič kolikokrat. Poznam način razmišljanja, poznam reakcije, a se nanje preprosto ne morem navadit.

Sem subjektivni navijač, v blogih bom vedno govorila skozi svoje oči in na tekmi bom na naši strani. A ne zmeraj. Res se trudim, da gledam tekmo objektivno, da vidim tako kot mora bit. Priznam, ne zmeraj. A to danes ni bilo ničemur podobno.

Dokler ni prišel tisti sms nekoga doma, ki je domačemu navijaču povedal…ni bil penal. A žal samo za tiste na tistem delu. Vsi ostali so svoj megafon furali do drugega gola, pol pa jih tak naenkrat več ni bilo.

Škoda, ker se vedno trudim spoprijateljit z navijači na tribuni, sočustvujem z njimi in hudo mi je, ker so na koncu bolj razočarani nad svojimi igralci, kot na zeleno cono.

Res je bila lepa tekma. Res bi lahko vsi pošteno navijali, res bi lahko bili vsi bolj prijazni. Res bi lahko vsi malo ustavili svoje mišljenje in sprejeli pravo.

Še vedno so mnenja deljena kaj je faul, kaj je karton in kaj je penal. In prav je tak.
Imamo svoja mnenja in za njih stojimo. Vsak po svoje kričimo, glasno, tiho, na trenutke ali celo tekmo.

Ne vemo niti za kaj. Vemo samo, da so naši naši, ne glede na to kak so naši in kako bi naj bili naši. Smo navijači. Na svojih straneh.

Ne definira me trak, a me definira ime. Stojim za tem kaj napišem, kaj rečem, kaj si mislim.
Jezik in prsti so hitrejši od mojih možganov in vem, da imamo vsi temperamentno navijaško kri. Še toliko, da jo raje darujemo za druge, kot za preiskave.

Bil je krasen sončen dan. Ko smo spremljali izjave glavnih akterjev na tekmi, ko smo se spraševali resno in spet in kaj nam je tega treba in ja, mi smo najboljši na planetu.

Hvala vijolice za nove tri v 13. krogu. Hvala, ker se borite, ker dokazujete da gre tudi ko se zdi, da morda ne bo šlo. Hvala, ker se nasmejete in ker garate.

Gospod na moji levi je rekel, da je treba igrat lep nogomet. Da je treba zmagat na tak način. Pred nekaj leti bi mu to kimala. Ker sem že od nekdaj res rada gledala lep fuzbal.

Danes so važne tri pike, danes so važni trije goli, važno da fantje dobivajo kilometrino, da igrajo, da novi in novi dobivajo priložnost, da so ekipa. Čisto tak. Važno je, da smo prvaki in da sledi vse, kar mora sledit.

In hvala vrtnice, hvala za prijaznost, za vedno lep sprejem, hvala za čudovito modro barvo, hvala preprosto, ker ste v vsej svoji veličini še zmeraj krasni.

Vse jemljem v žaru navijaštva in zdaj, ko sem doma, gledam drugače kot tam, ko sem poslušala da se moram tudi jaz pomirit. Pa sem bila resnično zelo, zelo mirna. Ker to je bila ena najbolj bolj mirnih tekem kaj sem jih imela v srcu.
Verjela sem v fante, nekak nisem niti sekundo nehala verjet v to, bala sem se, da bo kdo s kakšno čarobno piščaljo zrihtal kako izenačenje, a na koncu se je končano točno tako kot se je moralo.

Vedno radi pridemo v Gorico in vedno bomo radi prihajali. Po letu dni sem se vrnila, nisem naredila kroga okoli stadiona, vseeno pa sem bila na delih, na katerih nisem bila še nikoli.
Pa smo prišli…hitreje domov, kot smo prišli. Seveda smo se prej malo šli krožiščkanje, vse za večerjo.
Končuje se krasna sobota, zmagovalna vijol’čna sobota.

Uživajte v nedelji, v torek se vidimo na pokalu, v sredo na rokometni tekmi slovenske reprezentance, v soboto pa bo čas za derbi. A čez teden bo že jasno ali bo večji minus ali ne? Če sploh dvomimo v to.
Hvala za obisk in lahko noč.
Rada vas ima.
Ona, ko ne ve zakaj se karton tala.
MalaMo. :*