Ne toleriram rasizma. Ne ksenofobije, ne homofobije ali karkoli kar je »drugačno« in imajo zato ljudje toliko slabega za povedat. 
Skoraj deset let sem na tej tribuni. Marsikaj sem doživela. Marsikaj sem videla. Da bi nekdo oponašal opico, ker ni maral gostujočega igralca, ker je temnopolt, pa še ne. Njegova spremljevalka pa je rekla, da sta za naše. To pomeni, naš je lahko drugačne barve, njihov pa je »opica.«
Ne trudim se razumet kaj te privede, da javno, sredi c tribune vzhoda ponosno poveš, da si rasist, da naj kuj kličem policijo, da mi bo še osebno pokazal…ker on bo na tribuni govoril to kar bo on želel in njemu že nihče ne bo preprečil tega, da je on rasist.
Analize in podrobnosti tega kričanja polnega pogovora ni pametno pogrevat, ne morem pa mimo, da ne začnem bloga s tem nesramnim dejanjem. Danes sem spoznala, da se nikoli ne bom nehala borit proti temu, da ne bom tiho, ker so vsi igralci na igrišču ljudje, imajo starše in morda celo otroke. Mogoče nam niso vsi všečni, imamo mnenja o njih na podlagi kar smo videli, slišali in prebrali. Ampak nihče, nihče si ne zasluži, da ga kdo zmerja z glasovi katerekoli živali. Ampak ja, če bom tiho, če o tem ne bom govorila, potem delam tudi jaz nekaj narobe.
Zato vas prosim prijatelji, bodimo vsi človeku človek. In prosim, učim se in se bom naučila. Da bom počasi o tem samo pisala, ignorirala pa ljudi na tribuni, ki se obnašajo, kot da so najbolj pomembna bitja, predvsem pa »saj veš kdo jaz sem,« ter si samo mislila, da s takšnimi ljudmi ne prideš do konca. Ne moreš prit do konca. Preprosto, ker ne morem premagat takih ljudi. In ne, jaz nikoli, ampak nikoli ne bom tak človek.
Ne maram zelene barve, po tem me poznate, vedno opozarjam kaj imate zeleno oblečeno ali karkoli vezano na zeleno. Vendar sem na koncu dneva človek, ki si želim bit spoštovana in spoštovat ljudi.
Današnja tekma je imela dejansko en zanimiv začetek, izjemen gol Dinota, drugi polčas, kjer sem mislila, da gledam narobe in konec, ki je bil tako čuden, da ne vem al je bilo danes kaj v mojih testeninah al kdo je kaj narobe jedo.
Maribor je največji klub v Sloveniji, naši igralci najboljše kar imamo. Niso igrali briljantno, tekma je bila na trenutke tak težko gledljiva, da se sem se spraševala kaj se dogaja.
In tu pride Ampak!
Zaslužijo si pošteno sojenje, zaslužijo si, da se za njih piskajo prekrški, kot je napisano v pravilih in predvsem da se piska penal, ko je. Ker nekdo ni »prave« barve pa se ne.
Ne boli me ta poraz. Pozabila ga bom, kot sem pozabila že marsikaj. Ne boli me to, da smo samo dva plus, ker bo prvenstvo zanimivo in ker vem, da bodo fantje grizli do konca.
Boli me, ker si zaslužimo več. Zaslužimo poštenost in iskrenost. Zaslužimo si, da imata obe strani enake pogoje in da predvsem, da tem fantje dajo možnost, da lahko zmagajo, ne da se jih bremza z vsemi možnimi kartoni, fauli, ki jih ni in fauli, ki bi morali bit.
Nisem največji oboževalec derbijev, pa je danes vse res teklo gladko. Malo mokra sem prišla na Lent, kjer sem dočakala Mareta in Roberta. Kaj smo ustvarjali, bomo videli v naslednjih tednih, smo pa se malo vozili po mestu, šli na tekmo in jo doživeli na en res poseben način. Oba sta tekmo videla prvič in imeli smo se noro fajn.
Hvaležna sem, ko kdo dobi idejo, da pride na tekmo in potem ustvarjamo eno noro zgodbo in se res imamo fajn.
Ampak ta dva sta danes videla tudi, kako se bakle meče med domače navijače s strani gostujočih, videla sem, kako je vse šlo preko neke meje.
To je nogomet, prosim, spoštujte ljudi na tribuni. Spoštujte ljudi, ki pridejo na tekmo. Spoštujte igralce in osebje na igrišču.
Na koncu dneva je samo šport. Moj izgovor, da ne popizdim. Verjetno bo jutri prišlo za mano.
Toliko čudovitih prijateljev sem videla, marsikoga nisem videla že celo večnost. Lepo je videt tako krasno kuliso, koreografija da te na rit vrže. Toliko lepega je imel ta derbi.
Vedno je par takih, ki morajo uničit zadevo. Ker ni vse samo rezultat. So stiski rok, so prijatelji, so te čudovite zgodbe ljudi, ki jih imam tako rada.
Na vhodu vsi tako zelo prijazni, varnost…vsaka čast za odnos do nas. Hvaležna iz srca. Nobenih težav, prijaznost, nasmeški na obrazu. Toliko neke pozitivne energije. Hvala vam.
Pol pa moram gledat kak vse leti nekam, pa take nepremišljene stvari. Pa takrat sploh nismo izgubljali. To je še problem.
Po drugem prejetem golu pa so sovražili ves svet. In vse je spet letelo.
Dopovedujem si, da vsak dobi, kar daje in verjamem, da bo vsak dobil kazen za to, kar dela narobe. Ker sama vem kak pomeni dobit kazen za slabe stvari, ki sem jih naredila.
Neke stvari danes niso imele meje in spet bo šlo spet vse mimo. Nihče nič ne vidi, nihče ne sliši, pa vse gre pod preprogo. In ni prav.
To je spet eden čustven blog. Hvala fantom za trud. Verjamem, da bo proti Domžalam in Celju slika popolnoma drugačna.
Hvala Robert za noro dogodivščino in upam, da si se lepo imel z nami.
Hvala Tadej, ker si poskrbel, da je šlo vse točno tako kot je moralo it.
Hvala vsem, ki imate vijol’čno barvo. V slabem in dobrem smo bili skupaj. In vedno bomo. Radi imamo ta klub, naš je in edinstven je.
Hvala vsem, ki nas imate radi in nas sprejemate takšne kot smo.
Nimam maske, zato verjemite…boste morda kdaj tudi razočarani. Nikoli vam namreč ne bom lagala v obraz. Tega pa ste nekateri kar navajeni.
Hvala za vremenu prijazno popoldne in ne pozabite, da smo družina in mi vemo kaj je družina.
Aja, pa eni niso izpolnili obljub. Nikoli jih ne bodo. Ne mečite si peska v oči in prosim, razmišljajte s svojo glavo. To mesto rabi ljudi, ki bodo delali za ljudi. In prosim, bodite tudi vi…točno to.
In ja, najboljše prihranim še za konec. Darilo sta danes prejela Amir in Mitja. Derva za prvih 100, Rulo za prvih 300. Bravooo! Posebna sta za mene.
Rada vas ima.
Ona, ki bo vedno samo vijol’čna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić