Kdo še verjame…

Jutri se po pomladnem hladnem večeru znova vračam v Koper…

Bonifika…

Krasen kraj…novi stadion je lep, mesto je lepo, ljudje so prijazni, njihovi navijači malo manj…

Rada grem tja, čeprav al piha, al dežuje…nekako ni nikoli nič kaj primorsko vreme.

Jutri je tekma, sredi tedna, ob 20h tam. Vedno se potrudijo, da nas je tam čim manj in da ni problemov. In tako tudi jutri ni za pričakovat navala na morje, bom pa vendarle tam, po zaslugi človeka, ki mi je polepšal že nedeljsko popoldan, ko je rekel, da me vzame zraven…

Upam, da boste nekje držali pesti, da končno po treh letih zmagamo na tem tako “nesojenem-za-naše-zmage” stadionu…

Grem pogledat, če je morje še vedno tako krasno in prit s tremi pikami domov. Pa je kak je.

In ob tem si pojem že par dni skladbo, ki mi je segla do srca…saj nima z nogometom nobene veze, pa vendar….

Kdo še verjame…v dobre stvari?

Jaz! In to vsak dan bolj. 🙂