Domžale. Lep sončen dan. Brez oblačka. Le par letal na nebu. In Klijči.
Štiri vijolice pred policijskimi patruljami.
“Kje lahko parkiramo,” sprašujem.
“Mi štrajkamo,” se glasi odgovor.
Sparkiram avto, ki ga kasneje še dodatno obvarujejo.
 |
| moj avto pod strogim nadzorom. |
In potem tribuna.
Kje so stoli, sledi vprašanje. Stolov ni. Seveda ne. Mariborski navijači so prišli. Ne moreš jim tega naredit. Da bi slučajno jih dal na tribuno, kjer sedijo “ljudje.”
 |
| kaj te to je? |
Tekma je bila približno tako pestra kot se v špajzi hladijo kompoti (ki se na koncu celo odprejo). Pa vendar smo v drugem polčasu od domžalčana in Agima dočakali gola. Ja, tudi s tako igro lahko zmagaš. Takšne umetnosti ne premore vsak.
Je pa dejstvo, da nas je bilo na tekmi bilo baje 400. Verjetno so šteli še vse tiste, ki so bili z mislimi tam.
Treba je pohvalit organizacijo. Res, tak so nas varovali, kot poljske miške. Pohvalno!
 |
| kak so danes delali…. |
Je pa ironično, da babe skupaj ne smemo it kam sploh. Ker vedno najdemo skupno točko. Hrana. Res je, hvala za poklon, ni nam videt, a večerjo smo tak pojedle, kot da bi cel večer čakale samo nanjo.
Za gostovanje sredi prelepih poljan dežele slovenske se zahvaljujem Mojci, Mateji in Barbari in upam, da bodo pohvalile mojo vožnjo, ker potem bom še kdaj kam peljala.
 |
| Barbara, Mateja in Mojca |
Posebna zahvala tokrat Nejcu Vidmarju, golmanu Domžal za lubčke in pozdravčke. Ja, tudi mi te imamo radi. 🙂
 |
| zahod sredi doline domžalske |
Drugače pa vijolčni fantki…trgamo dalje…ni kaj!
 |
| pred začetkom. |
Se pa resno sprašujem…če s tako igro mi zmagujemo…kako žalostno je vse skup v našli ligi…
 |
| konec tekme. |
…ne, mi se že smejimo. In fajn nam je. 🙂
In ja, naslednjič ko pridem…vem, da me bo ta klopca, ki je pazila na klijčija…čakala…
 |
| za nekoga zagotovo lep spomin… |
Foto: Dejan Laketić