Morda ne veste, a zadnja leta se res izogibam vožnji po avtocesti. Če ni nujno, če ni potrebno…na avtocesto ne grem. Pa sem po njej prevozila uf tekem in praktično prišla do vseh krajev, kjer smo gostovali zadnjih 9 let. In tudi danes sem še vedno nekak verjela, da mi ne bo treba peljat do Celja, čeprav so me vsi pridno vzpodbujali, da je že čas, da se vrnem na ta poligon smrti, kot mu govorim že leta in da premagam strah pred hlodi in šleparji, ki si cesto do morja zmeraj lastijo.
Do Slovenske Bistrice sem prišla, srečna da me niso nabili vsi nevestni vozniki, izredno dobro, pol pa sem dobila klic Nataše, da bi ona do Celja peljala. Veste tisto, ko prosite in prosite in se vam želja uresniči in bi objeli ves svet od veselja?
No to!! Hvala Nataša, Nik in Anže za eno prečudovito gostovanje. To, da nisem rabila pelat pa tak še enkrat povem…do plafona bi skočila pa do ne vem kam, če bi zmogla in znala. Hvala iz srca! Nikoli ne bom tega pozabila.
Pa smo prišli. Malo. Po dosti. V sosednjem kafiču je gospod jasno povedal kakšni so bili derbiji 45 let nazaj in kakšni so danes, navija pa na Jesenice in Maribor. Ne moreš navijat na Olimpijo, je pojasnjeval, medtem ko mu je nasproti sedel gospod v rumenem, torej Celjan.
Veselilo nas je, da so nam podaljšali tribuno kar tja do vipa in pressa, tako da nismo ravno bili ko sardelice, naša tribuna pa se je lepo napolnila in izredno me veseli, da smo se zbrali, skupaj z Violami na drugi strani v še enkrat znova lepi številki.
Žal mi je, da niso na tribuno pustili naše Anje, ker baje če zamudiš, ne moreš na tekmo. No, to je novo tudi za mene. In mi je zelo žal, saj sem se objema prijateljice še kako zelo veselila.
Tekmo sem, sploh ne vem zakaj, že od štarta vzela kot tisto v Kranju. Nekak sem mela občutek, da se na tej tekmi neke pretirano ne bom sekirala, sprejela sem kar bo dano, od prve minute pa je bilo jasno, da naši na tej tekmi mislijo več kot resno in so se tak tudi obnašali.
Nasprotnik je kar težko dihal, napadali smo, tu pa tam smo seveda tudi bili veseli, da jim ni uspelo zadet, igro smo imeli v svojih nogah, oni pa tudi če so imeli v rokah, tega nihče ni videl, tudi če je stal zraven in se delal da pač ne vidi.
Glavni akterji tokrat niso bili delivci pravice, ampak naši nogometaši.
Ko je Saša začel goljado, sem rekla da bi bilo fajn, da bi bilo ob polčasu tri, da bomo bolj mirni, a je Luka za dva bil čisto dovolj velik razlog, da smo še naprej uživali v krasnem dnevu stadiona, ki je zdaj bolj deželski, ker ni več bencinski.
Drugi polčas je poskrbel, da je Luka domov odnesel še eno podpisano žogo, zabil še dvakrat in mislim da prevzel prvo mesto na lestvici strelcev lige. Ni slabo a, če te en čas ni, ker si poškodovan, pol pa ti vsako tekmo rata takšna neverjetna zgodba.
Si predstavljate kak je to lepo, ko zadene fant, ki ga ljudje ne marajo zaradi njegovega priimka, pa ga sploh ne poznajo? In ni res fajn občutek, ko pogledaš njegov obraz, skromen in garaški, ki jih zabija vsem po spisku z najlepšim grbom spredaj? Če ni ata, pa to zdaj počne sin in ta talent je videt tudi s Šmarne gore, priznajte ali pa ne.
Ko se je tekma končala, je kapetan znova nekaj iskal, in izkazalo se je, da išče košček svojega zoba. Našega ga je eden od autmigecov in zato mu je kapetan v zahvalo podaril svoj dres. Še preden je kapetan odšel prav v garderobo, se je dečko že hvalil po zelenici kako ga bo prodal na E-baju, ker pač ni navijač NK Maribora. Moraš mislit a?
Nisi navijač, pa te bom kar prodal kar sem dobil. Mogoče se fant danes ne zaveda, ampak našemu Niku, ki ni dovolil, da bi dres prišel v napačne roke, je dres prodal za dobrih 65 eurov!! Moram priznat, da se je fant sicer res znašel, vendar bi mu rada sporočila, če bo kdaj to bral, da je ta dres kapetan vreden veliko, veliko več. Čez par let, ko bo v njem mogoče malo več podjetnika in predvsem verjetno več odraslosti, bo namreč vedel, da je to dres najboljšega strelca lige v celotni državi!
Še več, je strelec z največ nastopi za Maribor in v desetih letih je dosegel več kot marsikateri igralec za katerega trenutno fant navija. In še to…ne bom kazala na fanta, ker se mi to pač ne zdi lepo, fotografij pa je vseeno dovolj, da morda mladega podjetnika najdete na kateri od fotografij, ki jih danes ni tako malo. 🙂
Po koncu tekme smo uživali ob pogledu na mlade in manj mlade, ki so se fotografirali z našimi igralci in njihovimi velikimi idoli. Hvala bogu se je tu pa tam odprla ograja, da so nastale čudovite fotografije za nepozabne zgodbe.
Med njimi je bil tudi simpatičen fantek, posebnega nasmeha in čudovitih lask. Nosil je dres NK Maribora, čeprav ni imel našega, mariborskega, naglasa, in ga je družina na pobudo Tilena (hvala, ker si, moj zlati prijatelj, poseben si in rada te imam) pripeljala na tekmo. Fant je dobil kapetanovo fotografijo in podpis. Vidno ganjen je odšel, s presrečno družino in to so trenutki, ki se jih ne da opisat.
Gledat te male, kako so jim naši nogometaši idoli, je neprecenljivo. Kako kričijo njihova imena, prosijo za minutko časa, da jih lahko stisnejo k sebi, da lahko dobijo ta dragocen podpis, ki ga bodo čez par let morda lahko pokazali svoji ženi, možu.
Morda kakšnemu prijatelju. Ne znam pojasnit kako lepo je gledat to gručo ljudi, morda primit kakšno stvar in bil malo obešalnik za par minut in opazovat te krasne navijače, kako hitijo za fotografijo, jaz pa se nekje stisnem vmes, kličem njihova imena za stisk roke in prijazne besede. Ker so naši.
Jaz imam toto ekipo tak rada. Tak posebni ste. Tako edinstveni.
Ostajajo čeji in čebiji te sezone, a vredu je da so.
Rada bi vam vsem povedala že zdaj…da verjamem, da bodo Domžale zmagale in da bomo mi zmagali in da bomo prvaki. Da verjamem, da se lahko zgodi točno to, kar se prejšnjo soboto ni zgodilo. In ker sem se v vseh teh letih naučila, da ni naključij, da se vse zgodi z razlogom, tudi vem, da bo nedelja imela svoj razlog.
Hvala že zdaj, pa me čakata še dva bloga o nogometu, za izjemno sezono. V nedeljo razturajte do konca. Dajte vse kar imate, za to zadnjo tekmo. Za teh zadnjih 90 minut sezone. Spomnite se kako ste bili močni proti Sevilli in kako za vas niso poznali recepta v Rusiji, spomnite se, da bo en dan pred zadnjo tekmo sezone vaš največji rival v letošnji ligi prvakov igral za glavni pokal in vi, prav vi ste bili tisti, ki ste imeli čast in moč igrat proti enemu največjih na svetu.
Ker ste bili nagrajeni za svoj trud in ste samo z ligo prvakov trikrat razprodali stadion, da je pokal po šivih. In ne pozabite…po Sevilli na gostovanju sem videla vaše obraze in vi ste videli mojega.
Takrat smo čutili isto, čeprav nismo govorili ali dolgovezili kaj bi bilo če bi bilo. Vi ste meni v tej sezoni dali neizmerno dosti. Vsi po koloni in nimam besed hvaležnosti.
V mojem srcu ste taka pravljica in naša bo imela srečen konec. Ne pozabite. Kak je Rulo tresno po žogi tisti nori avgustovski večer in kako smo jokali ko dež, ker smo šli v ligo prvakov.
Ne pozabite tega…vi, ki so vsi govorili da je minus deset nemogoč…pa so se smejali, vam igralcem, nam, kao neumnim navijačem.
Spomnite se kak ste vstali iz pepela in jim pokazali, da igrate za to kar imate spredaj in ne zadaj in čisto vsem zaprli lape.
Zaradi tega…ste večji od življenja in vidimo se v nedeljo. Še enkrat znova bom tiščala svojo roko in morda koga na koncu dneva objela iz hvaležnosti, ker vas imamo.
Se vidimo.
Ona, ki verjame. Dajte še vi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić