Želim si več tako veličastnih večerov kot je bil ta včerajšnji. Z vsem kar pride zraven in vse kar ni prav, da pride zraven.
Ko smo se namestili na naših standardnih mestih je bilo jasno, da bo pred nami pester večer. Da bo tak pester, pa dvomim, da bi kdo sploh uspel napovedati. Napisati. Ali pokazati.
Pa zasluženem prvem nizu je bil drugi zgodba preobrata, tretji je načenjal živce, četrti pa je zadevo obrnil kot da se ti naenkrat začne vrteti v glavi.
Prišel je peti. Sodi so bobneli. Publika je ploskala kot nora. Rezultat se je spet majal. Vsi smo bili na trnih.
A verjeli smo. Od začetka. Do konca. Od trenutkov nemoči. Do trenutkov poguma. Do borbe. Za vsako žogo. Ampak vsako žogo. Za vse, ki so prišli na parket in za vse, ki so ostali ob njem. Ker je bila to zgodba o odbojkarski družini. Ki je zmeraj, ampak zmeraj hotela več. In se borila za nekaj več. Ni se predala.
Ko so ji neupravičeno jemali pike. Ko niso dajali rumenih kartonov. Ko se je zgodba spreminjala in smo vsi samo nemočni gledali kako nekdo vendarle ne vidi dobro. A fantje so se zbrali. Ti mladi fantje, ki šele stopajo na svoje parkete slave, so velikim pokazali kdo ima največje. Srce v državi. In vnemo. In željo. In energijo.
Za vse tiste petelinje podvige. Za vse tiste pozabljene zahvale. Za vse tiste nesramne poteze. Za vse tiste neupravičene točke, ki so se spremenile v poraz.
Za njih. Za to ekipo. Za vse, ki stojijo za njimi. Pa tudi za vse nas. Ker tudi mi stojimo za njimi. In za vse, ki smo si upali in drznili verjeti.
Ta veličastna zmaga. Gre v anale. Ker so fantje vsak zase dobili ne samo zaslužen grb, ampak tudi zasluženo ime na njem. Zaradi odnosa. Spoštovanja. Ker so krivico spremenili v pravico. In ker so vsakič znova pogledali dol in se dvignili gor.
Za vas, dragi fantje. Je bil ta aplavz vreden na tisoče besed. Ker ste si tako močno želeli, da bi lahko premikali ograje.
A ste dvignili srce in povečali utrip. Začutili ste sonce na spolzkem ledu in se podali v nemogoči boj, ki je postal zmaga.
Velike čestitke, poklon in stokrat podčrtano… genialno!
Za še več takih tekem. Za vse, ki ste prišli. Hvala. Vreme nam glih ni naklonjeno. A fortuna sreče se je na koncu vendarle obrnila v našo smer. In pogled je bil prekrasen.
Do prihodnjič. Ko bo. Če bo. Ker pač.
In še enkrat: če iščete slovenske odbojkarske talente je prav, da najprej pokličete Perota pa Škorota. Od tam dalje vam bo vse jasno.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Če ostanem brez glasu je vredno.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić