Moji prvaki!!!

Moji dragi nogometaši! Izjemni ste! Čudoviti, delovni in zagnani. Ponosna sem na vas. Na vse vas. Danes bom prvo začela pri vas, čeprav najboljše zmeraj pride na konec, a danes bom začela z vami, moji prvaki.

Danes ste premagali Gorico, gladko in lahko bi jih dali več. Gol Dareta in Kapetana Marcosa sta bila dovolj za zmago. A ne dovolj, da bi kljub istemu številu točk postali prvaki.

80 točk se sveti na lestvici. Pa letos ni bilo dovolj.
Ta sezona je bila polna vzponov in padcev. Dolga, zahtevna, prečudovita in uspešna.

Danes bi po neki pravilni logiki Domžale morale zmagat. Morale, a niso. Kot dve leti nazaj Rudarji niso naredili napake za penal, ki ni obstajal.

Če dobiš prvenstvo na osnovi penalov, potem se moramo samo priklonit vsem tistim, ki so odprli drugačno knjigo, ki razlaga kaj penal sploh je.

Obljubila sem si, da ne bom kazala na nikogar zakaj Maribor ne bo prvak, čeprav se človek težko ogne krivcem in predvsem postaneš Kalimero, ker se boriš proti…ja, mlinom na veter.

Danes smo imeli pošteno tekmo in sodnik je bil neviden.
36. krog je končan in pokal je pristal, drugič v njihovi zgodovini, v rokah NK Bežigrada.

Prvenstvo so dobili, na takšen ali drugačen način. Sprejemam to, kar se je zgodilo. Če je vse z razlogom, potem sprejemam tudi ta razlog.

Moj Maribor je za mene prvak. Ker se je pobral po grozljivi pomladanski krizi, ker so strnili vrste in minus spremenili v identično število točk.

Prvenstva nismo izgubili na derbiju ali v Domžalah. Naslov smo izgubili, ker smo se na trenutku preprosto izgubili. Kot ljudje, kot ekipa.

Naj bo ta sezona velika lekcija za vse nas. Da bomo v novi še enkrat znova razbili nasprotnike. Brez da bi zadnjo kolo trepetali kaj se bo zgodilo in deset minut bili prepričani, da smo prvaki.

Ko so Domžale zabili smo cvilili, jokali od sreče in čas ni minil. Ko smo zvedeli kaj se je zgodilo, smo se vprašali, če smo tudi mi krivi, ker smo se bali tega scenarija, ki smo ga to sezono videli tolikokrat. Ne moremo bit presenečeni,  kajne?

Fantje so zadnje tekme razturali. In res je, da se je zgodilo kup štal, a iz njih smo pobrali najboljše in ponosna sem na fante, da so do konca garali, grizli in se borili.

Bravo ekipa, jaz sem tak ponosna na vas! Za mene ste prvaki. Ne rabim tote zvezdice. Vaš odnos in vaša ljubezen do grba je vredna več. Vem da vas bo Evropska liga spet postavila na poseben izziv in prepričana sem, da se boste borili do zadnje kapljice znoja in boste vsem nam v ponos.

Kot nam je v ponos on.

9 let. 308 nastopov. Vijol’čni bojevnik. Moj vijol’čni bojevnik. Koliko sem preklikala za naslov, ki ga nikoli ni dobil. Najbolj prijazen fant,  kaj je kdaj stopil skozi ta vijol’čna vrata. Gorenc, a tak velik Štajerc. Čudovi, kaj čudovit…izjemen človek. Že včeraj sem tulila celi dan, ko sem prebrala, da se danes poslavlja, danes pa pred tekmo tudi ni bilo tak lahko to sprejet.
Ko sem hodila po tribuni in objemala čudovite ljudi, na koncu pa pomahala še njihovi čudoviti družini, se mi je znova lomil glas.

Gledala sem dol, kdaj bosta ekipi prišli ven, da ga ja ne zamudim.

Po prihodu ekip je prišel skupaj s svojima hčerama in s solzami v očeh pomahal v slovo.

Nekak mi je ratalo sest in spravljat solze iz oči, tako da par minut tak al tak nisem vedela sploh kaj se dogaja na tekmi.
Po tekmi je pel z Violami in užival v družbi ljudi, ki so ga zmeraj cenili in spoštovali.

Ko se je tekma končala, ko se je končalo cotanje igralcev iz vseh strani, ko so se končali pretepi za to, kar so strgali z igralcev, so igralci počasi šli proti izhodu. Naredili so krog, da se poslovijo od vseh čudovitih ljudi, ki so jih bodrili celo sezono. Kapetana še zadnjič skupaj.

Zaploskam sezoni in se spravim na sever. Koliko izjemnih ljudi je tam. Toliko jih je, toliko dobrega in toliko čudovitih ljudi, ki jih imam tak rada.

Fantje so počasi odhajali, jaz pa sem rekla da prej ne grem s severa, dokler ne dočakam Aleša.
Čeprav so govorili, da je že odšel, sem rekla, da tudi če je šel, se bo zagotovo vrnil.

Potem pa le pride.
Hitim, kot da se bojim, da bo pobegnil. Tadej prilaufa zadaj, da bo ja naredil najlepšo fotografijo za najlepši spomin. Predtem Katja vlovi še enega od čudovitih avtogramov za mehiški dres.

Počasi se navijači na severu razhajajo, mi pa ugotovimo, da bi bilo fajn nekaj pojest.

4 leta smo že skupaj. Preživeli smo več, ko eni v celem svojem življenju. Razumejo me in če kaj, so družina, ki vedno poskrbi, da se moje solze posušijo. In moj lačen želodček. Hvala Kladniki, v mojem srcu imate posebno mesto. Kar delate za mene je neprecenljivo.

Počasi se poslovimo in midva greva še zadnjič preko južne ploščadi. Skoraj vse je že pospravljeno.
Kot da se ni nič zgodilo…vsak na svojo stran… gremo, ni fer, žalostni smo, a ne moremo ničesar spremeniti.

Res je bila lepa sezona…res je bila lepa sezona. Blog ob koncu leta še pride, pride pa še en izjemno poseben blog…a o tem v prihodnjih dneh…zanj bo potrebno malo raziskovanja, zato bo napisan res specialno in za posebno osebo.

Preden končam…danes je svojo nogometno pot sklenil še en čudovit dečko. Danes obdan s svojo družino, naravnost iz Nove Gorice, ki je na nek način tudi naša družina…Miran Burgić. Srečno pot in hvala ti za vrhunski nogomet. Štejem si v čast, da sem lahko spremljala mojstrovine tako čudovitega človeka.

In ja, mogoče se bo čulo čudno…a to dejansko ni. Danes je bil čudovit dan. Ker sem ga preživela z ljudmi, ki jih imam tako zelooo rada. Našli jih boste na fotografijah in hvala vsem, ki ste prišli na fotografijo in tudi tisti, ki vas ni in sem vas srečala in sem vam bila izjemno hvaležna za vse lepe besede, za kričanje po tribuni in vse ostalo. Rada vas imam in vi ste največji zaklad, ki ga imam.

In hvala Tadej…ker prenašaš muhasto Mo, ki verjame v prvaka tudi ko je 1:1, ker se točka za izvajanje penal ja mora malo obrabit. Kjerkoli je že to.

Pa Luka, naš Luka je prvi strelec lige. In Marcos drugi strelec! Skupaj sta dala 35 golov!!! Bravooooooooooo!

Se beremo prijatli! Ne bomo jokali, ne bomo s prstom kazali! Gremo garat, a zdaj si spočit od te sezone, gremo zrihtat vijol’čno kri, gremo se pripravit na naporno poletje in pokazat zakaj smo to kar smo in kaj smo prinesli slovenskemu nogometu.

Takih navijačev ko smo mi ni na svetu…in take ekipe, ki se ne preda, tudi ne!
HVALA!

Klanjam se do podna!
Rada vas ima.
MalaMo. :*