Če kdaj, se mi ta začetek pomladi pa res ne dopade. Ne vem če sem ravno jezna. Sem pa zagotovo razočarana. Žalostna. Ja, še naprej pozitivna.
In predvsem sem…premražena.
Ne glede na čudovito vreme, lep sonček in krasen prvi polčas proti Rudarju, me je na koncu vendarle prezeblo bolj, kot sem si mislila.
Pa nič ni to. Smo preživeli še kaj hujšega in še bomo.
Igralna površina spucana, kot da zjutraj sploh ne bi snežilo. Vsaka čast!
Videli smo dva polčasa. Dve zgodbi. Štiri gole.
Videli smo moč in ne nemoč. Šibke člene verige. Videli smo kaj pomeni denar in kaj pomeni nič denarja. Videli smo tudi kaj pomeni srčnost in kaj pomeni predanost.
Videli smo tudi zagnanost. Videli smo tudi kaj pomeni, ko misliš da si igralec v individualnem športu in ne ekipnem.
In videli smo remi.
Dve tekmi. Dve točki pridobljeni. Ali štiri izgubljene. Presodite sami.
Ne more nihče rečt da je Maribor igral slabo.
Vendar gola kapetana in Jasmina nista bila dovolj.
Selektorji na tribuni so komaj čakali na poraz ali remi, tako da so bili pri 2:1 kar razočarani, pri remiju pa so tak povedali, da so vedeli kaj bo. Ni mi jasno zakaj si taki ljudje sploh kupujejo vstopnice.
Ko sem malo pred pol četrto prišla na tribuno, nas je bilo na tribuni 9. Prešteli smo se. Na koncu smo se vendarle nabrali in ni nas bilo malo.
Po tekmi smo pozdravili vijol’čne bojevnike, pa tudi tiste, ki so to že bili.
Žalosti me dejstvo, da te tekme nismo dobili in še naprej verjamem, da bo boljše. In še naprej sem prepričana, da prihajajo boljše in boljše tekme.
Morda bo tista štanga postala gol in tista podaja, ki se ni zgodila, se na koncu vendarle bo.
Pohvale vsem borcem, ki jim je bilo minulo popoldan mar za te tri nepridobljene točke.
V ponos in čast mi je bilo še enkrat znova it v Dom prvakov in pol dobit sporočila kako debatiramo na tribuni. V ponos in čast mi je bit del zgodbe najboljšega kluba v državi.
Napake so zato da se popravijo, izkušnje nas delajo močnejše in remiji slej ko prej postanejo zmage.
Dovolila si bom še naprej verjet v vijol’čne sanje. In tega mi ne more vzet nihče.
Hvaležna vsem prijatelje, ki ste uspeli prit na stadion. Lepo vas je bilo videti.
Se vidimo, če ne prej, čez teden dni.
Nasmejte se. Tudi to bo minilo.
Saj vemo da kot se zagrejo prsti, se počasi vrnejo prave zgodbe.
Če le realno pogledamo in za črto naredimo vrhunsko zgodbo.
Vijol’čno srce se nikoli ne preda, mu za denar ni mar in ve kje mu je mesto.
Lepo je bit del te zgodbe.
Rada vas ima.
Deklina sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić