Packe

Sledi jutra puščajo korake neizrečenih besed prekrasnega dneva katerega zgodba bo napisana čez nekaj tednov. Ko bom več opazovala in manj govorila, ko bom nasmejana, a bom to skrito skrila.

Kar včeraj morda vendarle nisem prikrila. Ko sem malo »drugačna« stopila na stadion in s pogledi iskala tiste, ki jih imam tako rada. Tiste, ki so prišli, če tudi več sto kilometrov, da so videli naše bojevnike, naše srčne igralce, naše duše, naše izjemne borce. Vse tiste, ki so bili vse, čeprav so vse, pa so jih številni pošiljali v nič, ker sami nimajo niti lastnega dostojanstva.

Ko zdaj pogledam nazaj je res hudo ironično, da sem včeraj v roki držala kozarec Rulota, novo pridobitev stadiona, ko so pet legend dali na kozarce, dodali pa so še enega nevtralnega. Zdaj, ko imamo tudi mi vračljive in plačljive kozarce, je tribuna videt kot prerojena, po tekmi pa je kolona za kozarce daljša od tiste pred tekmo za pijačo. In to mi je vrhunsko. To mi je fantastično! Ideja, ki smo jo tak želeli. In ja, zdaj imamo »Rulota« doma, ostale pa bomo tudi počasi še imeli. Saj se ne mudi.

Kozarcev je dovolj za vse. In veselja za nas, večne otroke tudi. Ki skrbimo, da tudi tistih res mladih na igrišču ne potolčejo tisti, ki bi jim lahko bili dedki ali celo pradedki. Še ena ironija. Skoraj sem napisala dedci. To so ljudje, ki svoje zavožene misli prenašajo na tiste, ki jim v življenju niso naredili čisto nič.

Vključena sem tukaj zraven tudi jaz sama. Zaradi enega samega pogleda. A ko bi le ostalo pri tem. Ko bi le človek dojel, da nisem jaz nekdo, pride na pet tekem na leto in se mi sanja ne kaj je fuzbal. Saj mu nihče ne rabi povedat, da pišem že 13 let o fuzbalu in da je to moj 33. krog v živo (zaostalega 29. kroga) in da jaz vem kje parkirat avto v Murski Soboti in kak in kdaj dobiš dober plac tam in če kaj, vem kak zgleda »drobovje« stadiona v Šiški.

Vem, da bi naj pametnejši odnehal, ampak preprosto ne morem gledat stran, ko se dogaja krivica. Sploh ker imajo vsako sezono enega ali dva, ki nista po »jusu.« In bolj kot jih prosiš naj se ne smešijo, bolj jim to več kot uspešno ratuje. In jaz, jaz se bom borila dalje.

Kot se je borila včeraj ekipa. Za fantastično tekmo. Za fantastičen večer. Ko sva prišla pravočasno. Ko sva ujela pravi val na cesti. Ko sva pravočasno ustavila glasen želodec. Ko sta iz srca ploskala.

V Domu Prvakov. Ko sva bila tako ponosna na to krasno ekipo v katero verjameva. Katero obiskujeva vsepovsod po državi, ji zvesto slediva. Tadej ureja fotografije zadnjih nekaj blogov, ker fotoaparata pač ni nikjer na vidiku. Telefon pa da kar pač da. In je iz srca. In se veseliva krasnega Ojeja, bi rekli pri nas, ki zabije svoj prvi gol. Veličastno. Iskreno. Vse do tiste nesrečne roke. Ki je spremenila polčas.

Igre ni. A pika bo vendarle pika. In nekateri bodo morali spremeniti retoriko za ceno svoje lastne ponižnosti. Drugi pa bodo pogledali gor in rekli, da včasih moraš pogledat nazaj, da si lahko danes to kar si.

Ekipa, hvala za krasen večer. Hvala za fantastično atmosfero. Zanimivo bo videt kdo bo plačal tisto prekinitev, ki celo ni bila naša, ker smo načeloma tak vedno vse mi krivi.
Percepcija določenih besed me vedno znova šokira na vseh frontah.

Hvala Matej Šoba. Dobrodošel na mestu uradnega napovedovalca tekme. Bilo je izjemno. Hvala ti. Res. Vsaka čast in upam, da še kdaj in čim dlje.

Čestitka pa seveda in z veliko mero ponosa tudi našim kadetom, ki so svoje vrstnike premagali že 3 kroge pred koncem in so včeraj pred lepo polnim Ljudskim vrtom v zrak dvignili pokal. Kako krasna gesta vseh. Pa še Cvijo pa Peka sta jim talala priznanja. Nimaš kaj, fantastično! Bravo!!!

In ko smo se počasi, a samo do nedelje, poslovili od tribune, rekli nekaj besed na standardnih štengah, znova opazovali našega »spajder mena« in ko se je bus počasi poslavljal, mi pa smo tudi prišli za »5 minut,« je prišel še Niko. Tega fanta imam preprosto pač rada. Je eno veliko srce. Prijazna duša. Tako simpatičen mlad fant in zanj se bom borila, kot sem se za vse njegove predhodnike, ki so imeli na tribuni posebneže svoje vrste.

Stiski rok, prijazne besede in slovesa. Do prihodnjič, prijatelji.

Vsem zdravja, lepih trenutkov, plesa v dežju, vetru ali preprosto samo sredi kopalnice. Naj vam bo lepo. Naj vas greje ljubezen in življenje samo.

Hvala, ker imam tako lepo poslanstvo. Hvala, ker nevidnost kdaj naredi kak čudež.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Saj vendar smem, kajne?
MalaMo. :*