Bodi ponosen, ker si navijač NK Maribora. Minuli večer še posebej. Meni je bil tako ljub in poseben.
Počutila sem se tako počaščeno in srečno. Veš, dragi navijač. Pa je mene tudi zeblo. Tudi meni ne pomagajo nobeni zokni, da me ne bi v noge tak pajtlalo, da ti nič ni jasno.
A veš, dragi navijač. Pozabiš. Preprosto pozabiš. Če ne pa ignoriraš. Ker ti je tak vseeno. Ker igra tvoj Maribor. Moj Maribor. Naš Maribor. Veš, preprosto ne razmišljam ali me bo zeblo, kdo pride in koga ne bo.
Grem. Ker igra Moj Maribor. Z veliko Moj. Ker ga imam najraje na svetu.
Ni kluba, ki bi mu bil podoben. Srčen, garaški, nima preveč cekinčkov. Ima pa tak veliko srce. Si pozabil, navijač, ko si prodajal vstopnice, kot da niso nič vredne?
Jaz pa sem ta večer videla čisto po svoje. Moji zlati dve prijateljici sta ostali brez besed, ko sem jima povedala, da imam vstopnice in da bosta videli tekmo. Jaz pa sem se počutila počaščeno, ker zmorem osrečiti ljudi na tak način. Da mi je sreča naklonjena in da je moja nagrada njun objem.
Hvala Unicredit banki. Tokrat drugače. Ker stoji tam oni mali beli šotor in se lahko gremo slikat noter. In tak imamo dve čudoviti fotografiji za spomin na ta čudovit dogodek.
Pa smo prišli na tribuno, še Nik me je našel. Prišla sem…domov. V kraj, kjer je človek lahko samo srečen.
Ko je zadonela himna Lige prvakov sem zaprla oči.
Nepopisna sreča. Ne znam je izrazit, ker je srce bilo kot zaljubljena najstnica ob prvem poljubu.
Začeli smo in pokazali smo jim, da je to naš dom. Da bo tu drugače. Da tukaj ne bodo glavni.
Deseta minuta je bila na semaforju, ko je izredni in veličastni Martin Milec podal enako izrednemu in veličastnemu kapetanu Marcosu Tavaresu.
Za ena nič. Niste verjeli, priznajte. Niste verjeli tisti, ki ste slišali moj glas na radiu, ko sem napovedovala remi.
Kaj, še vodili smo. In ja, zasluženo. To je bla tekma, ko moraš vse potegnit na e-je. Mileca, Tavaresa, fuzbalera in Darkeja. Ne pozabimo še Zlatkeja, ki je napovedoval, da bo doma druga zgodba.
Čudno so ga gledali vsi po koloni. Ne vem kdo mu je verjel, a on je verjel v svoje fante in mi smo verjeli njemu.
Veš, navijač. Kjerkoli že si bil.
Pred kavčom, pod odejo al pa skrit pod bundo…oni so 93 minut garali. Ko kojni, bi rekli nekateri. In res so dali od sebe vse kar so imeli. Vse.
Raztrgali so se za to tekmo, šesto tekmo Lige prvakov. In ja, zaprli lape onim, ko so stavili za kavico.
Bila je 75. minuta. Obstali smo. Nismo verjeli. Za par sekund smo mislili da narobe vidimo. Pol pa je semafor 1-1 pokazal. In nismo vedeli kaj si naj mislimo. Gledali smo na uro in verjeli smo, da lahko zdržimo. Fantje so bili že utrujeni. Garali so ko nori. In nihče jim ni zameril. Tudi tega gola ne.
A velika, zelo velika Sevilla gola ni več dala. In tudi tokrat v Ljudskem vrtu ni zmagala.
To je bil drugačen Maribor, to je bil poseben Maribor. Ti je zaprl jezik, dragi navijač ali spadaš med tiste, ki si jim ploskal da so te pekli prsti?
Hotela sem ujet fotografije, ko so prehodili celi stadion, da so zaploskali navijačem. Hvala fantje, vračamo vam to ljubezen.
Že sem vse pospravila, pa je prišel še trener z Urošem. Čudovita gesta. Bila sem ganjena. Dva tako izredno velika človeka. S tako velikimi vijol’čnimi srci. Kri pa nikoli ni bila vprašljiva.
Dva človeka, ki ta klub delata tako velik. Končno skupaj na odhodu s stadiona. Ponosna sem, da ju imamo. Brez njiju je vse to tako zelo nemogoče.
In potem, veš dragi navijač. Smo se dobili na vzhodni ploščadi. Zgoraj. Ujela sem jih vse po spisku. Rečem jim prijatelji. Rada jih imam in za njih bi dala vse kar imam. Ponosna sem, da so v mojem življenju in pot s stadiona je bila naenkrat počasnejša.
Po tekmi so žareli obrazi ljudi.
Bili so srečni. Ponosni. Uživali so in se smejali. Mogoče jih je zeblo. A bili so tako zelo ponosni.
Čestitam še kapetanu, da je osvojil to kar si je tako želel. Dal je gol v Ligi prvakov. Neprecenljive vrednosti. Gol, ki ga bomo pomnili do konca življenja.
Hvala ti, Kapetan. Ko bi vsi imeli tako veliko srce kot ga imaš ti. Ljudje bi bili srečni in dosti bi se smejali.
In greva proti domu. Jaz si pojem Tanjo Žagar, Tadej pa poje nek svoj komad. Tak nama je vseeno in videt je kot da sva nekaj spila. V resnici sva samo srečna.
Veš, dragi navijač. Posebna Miklavževa sreda je to bila. Edinstvena in unikatna. Hvala vsem, ki ste nam jo omogoči. Hvala, ker smo bili del te jesenske pravljice. Tri remije v Ligi prvakov. Neverjetno.
A fantje so si zaslužili še več kot to in verjamem da do te priložnosti še pridemo. Verjamem vanjo.
Hvala, za to noro leto, za te nore trenutke, za to veliko Evropo. Hvala, ker sem lahko navijačica NK Maribora.
Želim ti čudovito preostanek tedna, dragi navijač. Nasmej se in bodi srečen.
Vidiva se v nedeljo. Ne skrbi, mrzlo bo. A saj navijača to ne ustavi, kajne?
Rada vas ima.
Ona, ko je 1:1 napovedala.
MalaMo. :*
P.s. Ta gol je bil zate, draga mama S. Ker sem celo tekmo mislila nate in vedi, da bo še vse dobro. Rada te imam.
Foto: Dejan Laketić