…tekmo.
Domžal nikoli nisem marala. Niti ne vem zakaj točno. Mogoče zato, ker so preblizu Ljubljane. Mogoče tudi nekoč zaradi Nenada. Al pa še cvetk kot sta bila Zlatan in Andraž. Danes sta še vedno Dalibor in Damir. Čeprav mislim, da nikoli ni bil kaj dosti kriv. Niti zadnji golman Nejc. Verjetno sem samo jaz. Ki ne maram teh rumenih dresov, ki so nam vedno živčke pili. Rodili so se, da so nam doma osiveli lasje in da smo do zadnjega trepetali. Na gostovanjih je bilo načeloma sicer vedno na papirju lažje. Samo vseeno v kako smo to včasih hodili. Klub nam je enem od gostovanj uredil še bus. Pričakalo nas je to:
 |
| Domžale, februar 2010 |
Drugače pa ne, res jih ne maram. Vedno so nam grenili življenje. Tako ali drugače. In tudi jutri bo vse prej kot lahko. Seveda sem optimist. Kaj drugega od mene ni za pričakovat. Samo če sem realna, tudi ni za pričakovat nečesa nepričakovanega.
Seveda me matra, že cel teden me. In pred nobeno tekmo mi ni vseeno. Le jutri, moji dragi fantje, mulci, moški, očetje in ljubimci, lepo vas prosim, dajte vse od sebe. Nič drugega si ne želim, kot to, da jih jutri naučite štet vsaj do pet! 🙂
Pa še ena iz Domžal:
 |
| Gregor, moja malenkost in hčera in mama Gradišnik. |
Foto: Dejan Laketić