Retorično vprašanje je in nanj ne pričakujem odgovora. Jaz pa verjamem. Ker vem, da je vse mogoče in vse kar je zgodilo ta večer se je zgodilo z razlogom.
Gol kapetana, mojstrovina človeka, ki mu zagotovo moramo postavit spomenik in se mu vsak dan zahvalit za vse kar je do sedaj naredil za nas. Gol prehitro, se sprašujejo mnogi? Če ja, potem zagotovo pokaže čas.
Izenačenje je prišlo prehitro. In ker sedim doma, gledam čisto pri oknu, slišim navijače v spodnjem kafiču. Nisem jih slišala, ko so utihnili ob izenačenju, sem pa vedela da je naš gol, še preden sem ga videla. Čeprav sem bila tak v šoku da nisem vedela kaj naj naredim. Se derem, kričim, al naj naredim kako slikico ali pa pišem prijateljem na spletu.
A polčas se je vendarle zavlekel. Ker je med tekmo bilo potrebno porihtat našega vrhunskega golmana, ki je danes kljub vsemu car vseh carjev, je bil tudi podaljšek malo daljši kot ponavadi. Pa smo dobili še enega. Penal bil ali ne bil, dobili smo gol. Takrat ko smo najmanj pričakovali. Pa lahko pizdite, žalite in kričite. Naša naloga je, da verjamemo.
Drugi polčas. Prišel. Trajal. Trajal. Konec. Verjemi smo v preobrat. Logično. Za začetek na tej tekmi. Preobrat, ki smo si ga želeli. A želeli smo si tudi gol v gosteh. Pa smo ga dali.
Ne bom analizirala ničesar. Le tak nisem doma vajena tekem gledat, da mi je smešno, da bom blog končala še preden bodo verjetno fantje prišli na bus.
Ne pozabite, da je bila težka tekma. Ne bodi hudi na vse kar ste videli. Ja, vemo da kaj bi bilo če bi bilo. Pa kaj če ne bi bilo kaj kar bi moralo biti.
Sredi tekme mi je uspela celo rima: On je Handa. Učite se od njega, banda. Še ena tekma, kjer mu ploskam. Kaj si ti nor malo, kaj je ta človek spet neso. Poklon, kapetan zadnjih nekaj minut tekme.
Drugače pa ja…bom kratka. Jutri se oglasim na letališču, da pozdravim fante, ker bi to storila v vsakem primeru. Pač, jaz že par dni prej pogledam kdaj je planirano, da se vrnejo domov. Da vidimo če bomo kaj spali ali se srečamo na sončku. 🙂
Hvala prijateljem za internet podporo, medtem ko je imel Mejo doma svoj privat party. 🙂
Drugi polčas play offa bo še zelo zanimiv. Ni predaje in ne glave dol tiščat, ker še nič ni zgubljeno. Ker vsi vemo kako zna zgledat Ljudski vrt in glede na to da je še samo par kart in da bo stadion razprodan, vem da jih v Domu prvakov čaka nekaj, kar še niso videli.
Verjamem. Prepričana sem, da bomo doma pokazali kdo smo. Ena velika familija. Ena močna familija. In mi bomo naredili svoje. Verjamem, da bodo fantje pokazali zobe. A ne pozabite. Nasprotnik je zahteven. Močan. Od prve minute se jim je to videlo. A naši fantje so premagali že take velike klube, da še vedno trdim, da se v septembru vidimo v Ligi prvakov. Mojca bi rada slikice zbirala. 🙂
In ne pozabite. Čez 14 dni…Vijol’čna kri za vse ljudi. Od 8.00 do 14.00. Dobrodošli.
Se vidimo jutri na letališču. Pol pa saj vemo kako štejemo: Krško, Hapoel, Olimpija, Vijol’čna kri za vse ljudi.
Nasmejte se. Ni predaje.
Rada vas ima.
Stol navijačica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić