Ponosni navijači zaploskali še zadnjič letos v Domu prvakov

Danes je bil en čustveni dan.
Ko zvesta navijačica še zadnjič štempla letno karto, pozdravi prijazno varnostnico na vhodu, skoči tradicionalno na edino zeleno barvo na vzhodni strani in s čajčkom pozira na svojem sedežu in ima v srcu samo eno…ta jesen je minila prehitro.

Poglejte Jasmina.

V družbi prijateljev in svoje ljubezni ponosno fotografira začetek in se ji zdi znova čudovito kdo nosi kapetanski trak.

Adele bi rekla…Helo.

Vaša blogerka vam tokrat zadnjič piše zgodbo Doma prvakov, najlepšega Ljudskega vrta za to leto.
Vedno se nekje konča neko obdobje in ko se končuje jesenski del, se potem delajo malo analize, malo pogledamo nazaj.

Kapetana.

A ne še nocoj. Pred nami je še Koper in vse bom naredila da bomo znova skupaj.
Videli smo dejansko šest golov, brez prejetega zadetka proti ekipi iz Krškega.
Gregor in Mendy sta zadela oba po trikrat.
Rezultat bi bil lahko še višji in višji, lahko pa bi tudi kakšnega še prejeli.
Bila je to tekma za vse, ki imajo radi nogomet.

Ena.

Uživali smo, bilo je krasno gledat.
Priznam, pogrešala sem takšno ekipo.
Lahko kdo reče, da je bila ekipa Krškega slaba.

Dva.

A mi lahko ponosno rečemo, da so danes naši fantje igrali tako, da smo jim tokrat ploskali zelo velikokrat in predvsem na je bilo toplo. Pri srcu, tudi v noge ni tako zeblo.
Mendijevi navijači so navijali tako srčno, da so me iskreno ganili. Bila jih je le peščica, pa so pokazali vso ljubezen in navijaško energijo. Upam, da se še vrnejo.

Tri.

V velik ponos je treba pohvalit čisto vse danes. Za te podaje, za to energijo, predvsem za sinergijo.
Končno je bilo na igrišču enajst igralcev, ki so čisto vsi pokazali kako radi igrajo za Maribor. Kako se borit za klubske barve. Dodam še plus tri, ker je bilo to gledat danes res fajn.

Nazaj je!

Zaradi Petra se igralcem Krškega še zmeraj vrti v glavi, tako jih je motal, Jasmina pa tudi ne bodo pozabili, saj je žoge ustavljal s konicami prstov.

Štiri.

Kako je danes sodelovala ekipa, si podajala, dajala naprej toliko nesebičnosti, toliko pomoči.
Zavidanja vredno. Pa takšne ekipe ne vidiš vsak dan. Želim si, da je nisem videla zadnjič.
Videlo se je kako se pozna, da se je Petar vrnil in kako se pozna, ko nekateri igralci na pozicijah, ki jim bolj ustrezajo.

Pet.

Želja po dokazovanju nekaterih igralcev je danes pokazala kako je fajn, če nekateri niso zacementirani v prvi enajstki in kako je včasih kakšna slaba stvar za nekaj resnično zelo dobra.
Izredna, res izredna pohvala obema strelcema danes. Kaj si ti nor malo, kako sta jim delala.
In danes ne pohvala…zahvala.

Šest.

Za ta čudovit večer, dragi moji fantje.
Kako ste jih zmleli.
Ne poniževat nasprotnika, samo ponosni bit, ker ste jih premagali z močjo, zagnanostjo, z energijo in ljubeznijo do vijolčne barve.

Navijači Mendija.

Fascinirali ste me kako ste uživali v igri in kako ste končno razumeli, to kar zelo dobro razumete.
Da igrate za nas, navijače.
Pokazali ste toliko znanja, neprecenljivih izkušenj, ki sem jih v prejšnjih tekmah zelo pogrešala.
Pokazali ste Sloveniji, da pomlad bo vijol’čna in predvsem ste nam pokazali, da nas imate nesebično radi.

Končni rezultat.

Tudi mi vas imamo srčno radi in kurjo kožo imam ko pišem te vrstice.
Ko se je tekma končala, ko sem se poslovila od stadiona za letos, ko sem odšla dol do ograje, čeprav vem, da lahko grem še naprej…ampak pri tej ograji je toliko lepih spominov, toliko prijetnega in čudovitega.
Ko smo objeli kapetana, ko smo govorili z igralci, ko smo jim izrekali pohvale in slavospeve in predvsem naredili kup fotografij s temi krasnimi, nasmejanimi prvaki.
Res nas je zeblo in res je bilo videt, da ne bomo zmogli, a bilo je tako lepo. Te srečne ljudi gledat, ki so se želeli fotografit, otroke, gledat to ljubezen.

Pogled pred mano.

Kot sem obljubila, je nastala fotografija s talentom, ki me je ne samo presenetil, šokiral, s svojo neverjetno energijo, močjo, dal je toliko lepega vsem nam in predvsem je to fant, ki ga bomo tako težko obdržali.
Nekoč so Šporarja primerjali z Messijem in Ronaldotom.
Ne poznajo Gregorja. Niso še pogledali njegovih iger in niso še dobro pogledali da ni samo napadalec, ampak ga je vsepovsod polno in je vsestranski igralec o katerem boste še veliko brali in nekega dne se boste spomnili tega bloga ene nore, tokrat malo bolj temne blondinke, ki je govorila o igralcu, ki je v par mesecih v našem mestu pokazal kako se igra za klubske barve, kako cenit dres za katerega igra in predvsem kako se spoštuje navijače in je med njimi zmeraj nasmejan, pozitiven, hvaležen.

Zadnjič v taki zasedbi?

Dragi Gregor, če bereš te vrstice ali ne, samo želim ti povedat, kar sem ti že povedala, da se vsi zavedamo, da te bomo težko obdržali, a ti želim samo najboljšo pot sveta. Ker s takim pristopom in tako ljubeznijo ti bo to zagotovo uspelo.

Dragi moji, zapomnite si njegovo ime.

Pa smo danes po tekmi zaploskali tudi našemu čudovitemu Mendiju, ki tako zelo potrebuje gole in našemu krasnemu trenerju, ki danes ni norel po svoji črti in si mučil ramena, ampak si je končno lahko tekmo ogledal v miru in užival v njej tako kot smo mi vsako sekundo.
Ko glavni sodnik ni podaljšal tekme smo bili kar malo razočarani, saj smo želeli, da bi tekma trajala še dlje.

Mijadva

Bila je ena mojih najljubših tekem vseh časov in predvsem je bila tekma, ko sem uživala z meni tako ljubo osebo, ki mi je podarila daleč najlepšo kapo na svetu samo zato, da mi je pokazala, kako popolna postanem ko jo imam.
Zahvale ob koncu leta še pišem…
Tokrat le še hvala vsem, ki me imate radi in ste ta blog prebrali do konca.
Za mene ste, kot moji zlati bojevniki, najboljši na planetu.
Rada vas ima.
MalaMo. :*